Arome Anine mladosti (2/2 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Od očeta in mame je vel vonj, ki obdaja dve ljubeči osebi; to je Ana nagonsko čutila, a si ni znala razložiti njegovega izvora in pomena. Le kdo naj bi ji takrat pojasnil, da sta ata in mama dišala po sladkostih pravkar prebedele noči. Zavedanje, da se imata rada in da toplota, ki ju oddajata, prihaja iz darežljivosti narave, je bila zadostna potrditev njenih upov. Srečna je bila, če ju je videla nasmejana. Ob takšnih trenutkih je stekla ven in si na vrtu za hišo utrgala vejico jorgovana, ki je samo še poudarjal njeno srečo.

Pa še nečesa se dobro spominja: očetovih obujk, ki so ob prihodu z dela smrdele po potu in topilniških odpadkih in jih je mama z neizmerno predanostjo oprala in poskrbela, da so bile naslednji dan spet za rabo. Neverjetno, kako spomini z dolgim dihom rastejo v sedanjost, se skozi drobce doživetij pretikajo v sleherno njeno poro, kakor bi se bali, da izginejo.

Zrak, poln pričakovanj, je od ranih nog bogatil Anino domišljijo. Potiskal jo je skozi leta pomanjkanj in jo oplajal z upanjem, da vse dobro šele prihaja. Sploh ne ve, kdaj je nehala biti otrok. Če sploh kdaj? Ob misli na te dogodke se danes samo nasmeji.

Spet bo imela temo za novo pesem. Piše, kadar je otožna. Ali kadar pogreša ljudi, ki jih je vzelo življenje. Razmišlja, kako čudno je, da se nekateri dogodki zasidrajo v človekovo zavest in ostanejo shranjeni, celo balzamiramo jih, krtačimo in pregrinjamo, po drugi strani pa bi nekatere najraje potisnili globoko v podzavest. Nosimo jih v sebi, obtežujejo nas in nas silijo, da nihamo med njihovim razkritjem in pokopom. Svet, ki je tako zaokrožen in skrivnosten, lahko v trenutku zaniha. In v tem neravnovesju je zanka. Lahko se v trenutku zasovražimo, razumete? Besede so tarče. Lahko jih ubijemo, ali pa one zadenejo nas.

Takrat seveda še ni poznala moči svojih ženskih vrlin, ki so se pravkar začele odkrivati: spogledljivosti, dobrikanja, prikritih dvigov trepalnic, nehotenih premikov stegen in drugih za odraščajoče dekle značilnih potez. Toda tisti, v sladkost sanj zazibani črviček, jo je že najedal. Privlačili so jo poštarjevi komplimenti, sukalo jo je predvajanje holivudskih uspešnic, pa tanke svilene nogavice s črto ter labodji vratovi sezonskih delavcev, ki so kopali jarke za daljnovod. Nadvse mikavni so bili zatemnjeni, odmaknjeni, šarasti prostori, kamor je vtikala svoj radovedni nos. Vse skrivnostno je dajalo težo njenim sanjam in pričakovanjem, tako značilnim za vstopanje v svet odraslih. Še danes jo kdaj pa kdaj oplazi vonj zatohlega podstrešja , kamor so vodile vegaste hrastove stopnice. Potrebno se je bilo skloniti, da nisi z glavo zadel ob stropno tramovje. Zazna ozke pramene svetlobe, ki so silili navzgor. S pokom škripljejo stopnice in koraki od bojazni drhtijo. Od daleč se ji prikažejo pod temno čelo naslonjeni brki. Vidi, kako si človek pogladi prečo v redkih laseh, dvigne podlakti, da se mu spod suknjiča odtrže bledikavi odsev bele srajce, nato pa jo doseže dobrikavi glas, ki jo vabi bliže. Roka ji maha, se veča in kroži po mračnem ozračju. Zlodejeve klešče so, ki jo podijo proč, brž, čim dlje, dokler se izčrpana ne sesede na klop pred hišo. Na njeno telo padajo pekoči zublji železnih prijemov. Strah se kakor mraz zaleze v njene kosti. Z utiranjem pesti v prsi ga skuša odgnati, a preutrujena je, da bi ji uspelo.

Pesem, ki se ji hipoma rodi, je komaj rojena zavesa mraka. Za nekoga bo tolažilna, saj bo za njo skril svoje bojazni, za drugega je lahko boleč spomin na ognojek mladeniške naivnosti.

Ani se včasih pripeti, da zdrsne skozi svetlobno vrzel naravnost na tisto razpeto ponjavo strahu. V sanjah prične njena rjuha divje dihati in si prisvajati obliko telesa, ki ga je pokrivala.

Na robu rjuhe sedi vran in izbuljenih oči kljuva v skorjo odprtega čela, ki očitno pripada njegovi lastnici. Čuti, da jo zapušča dih, hip zatem pa močno udarjanje koles nekje globoko v njej, kakor bi ji mehanski sunki črpalke hoteli iztrgati srce. Takrat se ji zgodi, da plane izpod rjuhe in si raztrga privid. Potem je spet vse po starem. Vrne si sedanjost in z njo življenjske arome.


Andra Jereb je z zgodbo Arome Anine mladosti dobitnica prve nagrade na literarnem natečaju na klekljarskih dnevih za prozo, ki so potekali v Žireh letošnjega  aprila.
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

MODERNA BABI PIŠE: Skromnost, prevzetnost in prepolni hladilniki

Zdaj sem se pa odločila, da je tega dovolj! Zmeraj, ko ...

KOLUMNA: Skušnjave poletja

Poletje je tudi uradno potrkalo na naša vrata, Kresniko...

KOLUMNA: Zebe nas ne

In nas ne bo vsaj do oktobra, če bo zima mila, pa nas n...

Težave z inkontinenco z leti naraščajo

Po predhodnih ocenah se 35% žensk v Sloveniji, starejši...

KOLUMNA: Kdo je večja zver?

Je medved krvoločna zver, ki nas ogroža? Je prav, da bo...

KOLUMNA: Mlada pri sedemdesetih

Že celo večnost me ni poljubil moški ...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milan Pavliha

Milan Pavliha
psiholog, pedagog


"Upokojitev je lahko tudi začetek nove kariere."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.