Anamarija Jere je spremljevalka ob koncu življenja. Pred leti je bila aktivna prostovoljka v Hiši Ljubhospica. Tam je spremljala umirajoče, polega tega pa spoznavala to področje tudi širše. Kasneje se je vključila v Društvo Spominčica Alzheimer Slovenija, kjer spremljajo osebe z demenco. Zaključila je tudi usposabljanje za prostovoljce v Slovenskem društvu Hospic.
»Ko pogledam nazaj, lahko vidim, da se je zanimanje za to področje kazalo že veliko prej pred mojo zavestno odločitvijo, da se spustim v to skrivnostno témo. Eden izmed prelomnih korakov je bila smrt drugega otroka v zadnjem mesecu nosečnosti. Danes lahko rečem, da so posledice tega nesrečnega dogodka šle v smer, da lahko to, kar sem doživela in ob čemer sem marsikaj spoznala, koristi tudi drugim. Kot spremljevalka ob koncu življenja mi je všeč to, da ima delo na sebi korist tudi za druge. Ker le če si 'pri sebi', lahko pomagaš drugim, žal pa pogosto nismo v stiku s sabo.
Zavedam se, da sem se lotila teka na dolge proge, saj ta tema ni priljubljena in najprej je treba pridobiti zaupanje in sploh doseči, da ljudje prepoznajo to potrebo po spremljevalki,« nam je na začetku pogovora zaupala Anamarija Jere
Kakšno je poslanstvo spremljevalke ob koncu življenja?
Poslanstvo spremljevalke ob koncu življenja je spremljati tako umirajočega kot svojce v zadnjem obdobju življenja. Glavna vloga spremljevalke je ustvariti prostor za miren zaključek življenja. Le tega ustvarimo s svojo prisotnostjo. Kot zunanja oseba spremljevalka ni tako čustveno vpletena in lažje vidi, kaj se še da storiti, da se slovo zgodi čim bolj v miru. Poudariti je treba, da spremljevalka ne posega v medicinsko področje in tudi ne psihično v obliki terapevta. Pokriva duhovni vidik, ampak spet ne nujno verski – pomaga pri iskanju smisla življenja, razreševanju odnosov…
Po drugi strani pa je njena vloga lahko tudi zelo konkretna. Njena prisotnost lahko omogoči nekaj ur počitka za skrbnike. Po smrti lahko pomaga pri organizaciji pogreba ali pospravljanju osebnih stvari umrlega. Predvsem pa gre za prepoznavanje potreb družine in zmožnost priskočiti na pomoč, kjer je potrebno. Včasih se poleg zdravnika pojavi potreba tudi po npr. duhovniku, pravniku, terapevtu… in tu lahko pomaga s svojo mrežo.
Že od nekdaj so obstajale osebe, pogosto ženske, ki so pomagale tako pri rojstvih kot pri smrtih. Tudi še nedolgo nazaj je bilo na podeželju več medsebojne podpore v pomembnih življenjskih trenutkih. Ljudje so največkrat umirali doma, prisotna je bila sosedska molitev, bedenje… Danes se to izgublja, potrebe ljudi pa so še vedno podobne, zato se zdaj zopet pojavljajo spremljevalke ob koncu življenja.
Kako vas sprejmejo umirajoči? Kaj se z njimi pogovarjate, kako jim lajšate zadnje dni življenja?
Umirajoči se odzivajo zelo različno, odvisno od številnih dejavnikov. Vso pravico imajo tudi odsloviti. Ko se srečaš z umirajočim, je najprej potrebno nekaj časa, da zaznaš, kje bolnik je in kaj želi, kakšen je njegov način komuniciranja. Delo z umirajočimi je polno presenečenj in težko se je nanj popolnoma pripraviti, saj je treba biti tankočuten in prilagodljiv. Pogosta je tudi tišina, ki je tudi prostor, da se odvijajo določene misli, sklepi… tišine smo redko deležni ob človeku, ponavadi smo v tišini, ko smo sami. Umirajoči pa pogosto ne želi biti sam, želi samo prisotnost, brez nasvetov, pridig, nepomembnih pogovorov…
Pogovor steče v številne smeri, v smeri, ki jih želi umirajoči, naj bo to o preteklosti, skrbeh, strahovih, razgledu iz sobe... Pogosto želijo, da kaj preberemo – poezijo, Sveto pismo…
Odvisno od fizičnega stanja se lahko počne še marsikaj, od ustvarjanja spominov, srečanj z njim pomembnimi osebami, pogovorov, molitev… Spremljevalka je tudi na nek način zastopnica umirajočega, posrednica med njim in stroko. Največ ljudi se boji bolečine, to pa se danes že dobro ureja s protibolečinskimi terapijami. Šele ko so vse fizične tegobe, ki se jih da lajšati, urejene, lahko človek preide na globlja vprašanja, razmisleke.
Večina ljudi ne želi umreti samih, zato je v zadnjih dneh, ko je umirajoči oslabel, sama prisotnost najpomembnejša.
Kaj pa svojci, so vaši pogovori namenjeni tudi njim?
Za spremljevalko je prvi cilj blagor umirajočega. Skoraj tik za njim pa so svojci, ki tudi preživljajo določeno stisko in prav tako pogosto potrebujejo nekoga, da jih posluša. Včasih so potrebe svojcev lahko celo večje od potreb umirajočega – včasih je umirajoči bolj sprijaznjen s svojim stanjem kot ljudje, ki ga obkrožajo in si morda zatiskajo oči.
Ostanete tudi, ko se umirajoči poslovi? Kako pomagate po njegovi smrti?
Če je spremljevalka prisotna ob trenutku smrti, seveda ostane zraven, dokler bližnji to želijo. Če zna, lahko tudi uredi pokojnika. Ljudje smo različni, eni želijo več obredov, drugi manj, vse to je pri našem delu potrebno spoštovati. Meni se zdi največji uspeh, če spremljevalka opolnomoči tako umirajočega kot svojce in njena prisotnost ni več nujna v vsakem trenutku. Vsekakor delujemo v smeri, ki je v korist tako umirajočemu kot svojcem, ki včasih potrebujejo le nekaj spodbude ali preprosto ne vedo, kakšne vse možnosti imajo. Tukaj tiči še ena pomembna lastnost spremljevalke, namreč, da ne vsiljuje svojih idej ali prepričanj, ampak pomaga drugim, da najdejo in izrazijo svoje.
Po smrti lahko družini pomagam tudi s čisto praktičnimi zadevami – pri organizaciji pogreba, urejanju administrativnih zadev pokojnika, pospravljanju njegovih osebnih stvari… Odvisno od potreb. Še vedno pa ostaja pomembna prisotnost, saj so svojci v obdobju žalovanja in če je potrebno, spremljam tudi v žalovanju.
Zakaj je smrt še vedno tabu tema? Zakaj se smrti bojimo? Kakšen je vaš pogled nanjo?
Verjetno je več vzrokov, od vzgoje, kulture, družbe. Zdi se mi, da ima družba največji vpliv – živimo v svetu, kjer nas učijo samo zmagovati, pridobivati, rasti. Neuspeh, bolezen, smrt niso del tega konteksta, zato smo jih označili za nekaj slabega in motečega na poti doseganja teh ciljev, in zato jih tudi odrivamo. Seveda smrt ni dobra stvar, ampak je pa normalna. Danes pa si vsi želimo samo sreče in lepih stvari, nismo vzgajani v tem, da življenje pomenijo tudi padci, neuspehi, smrt. Če drevo vsako leto odvrže liste, se nam zdi normalno, mi pa si v nobenem obdobju življenja ne želimo nobenega upada, še na koncu ne. Najraje bi samo preklopili iz življenja v smrt in se izognili trpljenju, soočanju z izgubami moči, odnosov, bližnjih.
Smrt je zame najmočnejši primer soočenja, na katerega se poskušam pripravljati z vsakodnevnimi majhnimi soočenji. Soočenje je vedno težko, a prinese take ali drugačne sadove. V zvezi s svojo smrtjo gotovo čutim tesnobo. Tolažim se s tem, da je to cena za naše samozavedanje.
Omenila bi tudi umiranje otrok. Tudi to je žal realnost. In pri takih težkih stvareh so zadržki okolja še večji. Te situacije so nam tuje in zato večina ljudi zbeži. Ne vemo, kako pomagati, kaj reči… Prav zato nudim pomoč tudi v teh primerih. Pomoč je lahko različna – varstvo ostalih otrok, tudi gospodinjska opravila, podpora pri odgovarjanju na vprašanja v zvezi s smrtjo, pogovor… V ta kontekst smrti otrok sodijo tudi splavi, spontani ali ne, v kateremkoli obdobju že. Večina ljudi si ob težkih trenutkih želi imeti nekoga ob sebi, nekoga, ki zna poslušati, ne daje nasvetov, ne obsoja… To so glavne lastnosti spremljevalke ob koncu življenja.
Več lahko najdete na spletni strani www.krhkikotkrila.si, lahko pa mi pišete (info@krhkikotkrila.si) ali pokličete (051 848 574).