Viki Grošelj je avtor osemnajstih knjig, pripravlja že devetnajsto. Čeprav je v letošnjem letu dopolnil okroglih sedemdeset, svojih let ne kaže. Z zmerno in redno rekreacijo skrbi za to, da sta telo in duh v dobrem stanju. Pri tem mu pomaga tudi iskriv pogled na svet, saj je prepričan, da je potrebno življenje, kadar se le da, jemati s kančkom humorja.
Kakšno je bilo vaše otroštvo v ljubljanskih Guncljah, kakšni spomini vas vežejo na čas odraščanja?
Zelo srečno. Z vrstniki sem se preganjal po vasi in gozdu, delal loke in frače, nabiral peresa za indijanske perjanice, rabutal sadje, brcal žogo na pokošenih travnikih, se mimo biljeterja brez vstopnice plazil v vaški kino, na črno lovil ribe v Savi in Sori in v gozdu nabiral gobe, borovnice in kostanj.
Kako in kdaj ste se srečali z alpinizmom?
Po naključju sem z vrstniki zašel tudi v skale Turnca pod Grmado, kjer so imeli alpinisti plezalno šolo. To je bilo v šestem razredu osnovne šole, leta 1966. Kar malo prezgodaj, a k sreči sem prve korake v alpinizem naredil pod strokovnim vodstvom.
Ste kdaj kot otrok pomislili, da boste osvajali osemtisočake? Ste med alpinisti imeli kakšnega vzornika?
Seveda ne. Sem si pa, potem ko sem začel fanatično brati gorniške knjige, zaželel, da bi Himalajske gore enkrat v življenju videl na lastne oči.
Moj prvi vzornik je bil legendarni avstrijski plezalec Hermann Buhl. Opisal sem ga celo v enem od osnovnošolskih spisov in dodal, da je moj vzornik, čeprav nikoli ne bom dosegel niti njegove sence.
Na vrhu Makaluja, 10. oktobra 1975.
Kako sedaj v vaših letih gledate na alpinizem in vaše dosežke v njem? V enem od intervjujev ste dejali, da upate, da vam nekoč uspe pot od »adrenalinskega zanesenjaka in sanjača do modreca spravljenega s seboj in svetom«. Kako vam gre na tej poti?
Vesel sem, da sem živel v dobi romantičnega in raziskovalnega alpinizma, ko je bilo tako v naših gorah, kot v Himalaji še dovolj prostora za nove izzive. Prav tako me veseli, da so naši največji dosežki še vedno zelo cenjeni tudi v teh “modernejših” časih. Menim tudi, da mi gre na poti do “modreca”, v smislu spravljenosti s seboj in svetom kar dobro. Moral pa bom vsaj še nekajkrat v Himalajo.
Kaj menite o prepričanju nekaterih, da je alpinizem prenevaren in pretvegan šport?
Življenje je v vsakem primeru smrtno nevarno. Ne glede kako greš skozi njega, ga ni še nihče preživel. Res se včasih spravljam v nevarnost, a se pri tem ogromno naučim. Tudi tega, kako dragocen dar je življenje in ga zato tako zelo cenim.
Za seboj imate mnoge zelo uspešne in nepozabne vzpone. Imate kakšnega, na katerega vas vežejo še posebej lepi spomini?
Na vse večje dosežke sem zelo navezan. A če bi moral izpostaviti le enega, bi se odločil za mojo prvo odpravo v Himalajo, ko nam je uspelo splezati na 8481 metrov visoki Makalu. Bil sem prvič v Himalaji, preplezali smo prvi slovenski osemtisočak, po prvenstveni smeri in kot čistemu himalajskemu zelencu mi je uspelo priti na vrh.
Že več kot 45 let se vztrajno vračate v Nepal. Kaj vas je tam najbolj pritegnilo?
Izjemna pokrajina, v kateri lahko izživim svoje najbolj drzne sanje. V enaki meri pa me vselej očarajo prijazni, na dobro naravnani domačini, od katerih se vse življenje učim.
Kako ste ste se počutili, ko ste stali na vseh tistih osemtisočakih?
Nobene posebne evforije. Bolj olajšanje, da ni treba več navzgor, takoj potem pa že skrb, kako naj varno pridem dol. Za prave občutke sreče in izpolnjenosti pride čas šele potem, ko si na varnem v bazi. Tisto pa potem kar traja nekaj mesecev.
Zakaj pišete in koliko svojih knjig ste do sedaj že pospremili v svet? Bi kakšno od svojih knjig našim bralcem še posebej priporočili?
Pišem predvsem zase, da mi tista, meni pomembna doživetja ne bi ušla iz spomina. Sem bil pa prijetno presenečen, ko sem videl, da moje pisanje zanima tudi druge. Do danes mi je uspelo napisati 18 knjig, devetnajsto pa pišem. Težko bi posebej izpostavil in priporočil katero od njih.
Ena vaših zadnjih knjig ni povezana z vrhunskim alpinizmom, ampak je predstavitev krožne poti iz Guncelj na Triglav in preko Stola ter Grintovca nazaj v Ljubljano. S kakšnim namenom ste se jo lotili?
Glavni vzrok je bila epidemija kovida, ki mi je zaprla načrtovane poti po svetu. Tako sem se bolj osredotočil na domače kraje, kar se je izkazalo za nekaj imenitnega. Nekako na novo sem se zaljubil v Slovenijo.
Sedaj ste že nekaj let v pokoju (prej ste delali kot učitelj športne vzgoje na OŠ). Kako se vaš vsakdan razlikuje od prej, ko ste bili še zaposleni?
V času pred upokojitvijo sem delal v šoli, se ukvarjal z alpinizmom, zraven pa še pisal predaval, vodil trekinge in še marsikaj. Sedaj ko nimam več službenih obveznosti, se čutim bolj svobodnega in laže počnem tisto, kar me veseli.
Kako ohranjate vitalnost in dobro počutje v zrelih letih? Kakšen je po vašem mnenju glavni recept za dobro počutje?
Brez dvoma, vsaj zame, redna, zmerna rekreacija. V zrelih letih se veliko bolj redno rekreiram, kot pa sem v mladih letih treniral. Če je telo v dobrem stanju, se to prenaša tudi na duha.
Kakšni so vaši projekti in načrti za naprej?
Že januarja 2023, bom v ljubljanskem Cankarjevem domu skozi predavanje predstavil moj Križ čez Nepal. Spomladi ali jeseni pa načrtujem družinsko potovanje v Himalajo. Dokončal bom tudi novo knjigo o vseh mojih odpravah v najvišja gorstva sveta. Leta 2024 imam v načrtu nekaj popotovanj po predelih Nepala, kjer še nisem bil. Leta 2025, pa se nameravam s soplezalci in prijatelji odpraviti do baze pod Makalujem, kjer bomo proslavili 50 letnico našega vzpona čez južno steno.
Everest, najvišja gora sveta.
Kaj bi sporočili bralkam in bralcem ob novem letu?
Vsem želim lepe praznike, v novem letu pa predvsem prijaznosti, sočutja in naj vse v življenju, kadar se le da, jemljejo s kančkom humorja.