SSKJ zamero definira kot »vzpostaviti do nekoga negativen, odklonilen odnos zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja.« Definicije slednjega nisem preverila, saj verjamem, da imamo vsak svojo. Vedenje, ki je za nekoga lahko popolnoma sprejemljivo, bo drugi označil za nesprejemljivo, žaljivo in neprimerno.
Če želimo razumeti vztrajanje v zameri, se je dobro najprej vprašati, kako to, da si vedenje drugega razlagamo kot neprimerno, žaljivo, in odgovor poiskati pri sebi. Drugo vprašanje, na katero je prav tako koristno poiskati odgovor, pa je, kako razumem vedenje drugega – čemu se vede tako, kot se, ali nekaj dela namenoma proti meni, da bi mi škodoval, kaj njegovo vedenje pove o meni?
Naj ponazorim z lastnim primerom. Ko sem vodila delavnice za iskanje zaposlitve, se mi je zdelo zamujanje udeležencev nespoštljivo, verjela sem namreč, da s tem govorijo o meni – o tem, da me ne spoštujejo in da ne spoštujejo mojega časa in truda. Pozneje sem na poti, prehojeni do specializantke psihoterapije pod supervizijo, med drugim spoznala, da njihovo zamujanje ni imelo nobene veze z mano, še manj so mi z njim želeli sporočiti, da me ne spoštujejo. Pa tudi če bi mi, to nima popolnoma nobene veze z mano in v resnici o meni ne pove nič, govori le o njih – o tem, kako me doživljajo, kaj razmišljajo in kako delujejo.
Če verjamemo, da to, kar počno drugi, govori o meni, ali da to delajo celo namerno, da bi me prizadeli, mi škodovali, je vztrajanje v zameri lahko zelo koristno. Tako kot verjamemo, da so naše počutje povzročili oni, verjamemo tudi, da lahko enako storimo mi. Z vztrajanjem v zameri jim bomo pokazali, da nam njihovo vedenje ni všeč, jih pripravili do tega, da se bodo počutili krive, svoje dejanje obžalovali in se opravičili.
Dokler to verjamemo, se zameri ne bomo želeli odpovedati, še več, lahko nam bo celo služila kot izgovor za naše vedenje. Z njo bomo namreč opravičevali, da se z nekom ne pogovarjamo, o njem govorimo grdo, to osebo kritiziramo, obtožujemo ali se pritožujemo nad njenim preteklim in sedanjim vedenjem. Ne ker bi mi tako izbrali, temveč ker se ona tako vede.
Kadar prepoznamo, da ne moremo odpustiti, to običajno pomeni, da ne želimo. Zato se je dobro vprašati, kaj pridobimo s tem, ko ohranjamo zamero. Kakšne koristi imamo od tega, kaj razmišljamo in verjamemo, da bomo s tem pridobili? Nam zamera morda služi kot izgovor za naše vedenje? Kaj ohranjanje v zameri pove o osebi, do katere zamero gojimo in kaj pove o nas?
Prav tako je koristno spoznati, kaj verjamemo, da bomo izgubili, če opustimo zamero in odpustimo. Kaj bo to povedalo o osebi, do katere zamero gojimo, in kaj o nas? Ali z odpuščanjem pokažemo svojo šibkost ali moč? Ali odpuščanje pomeni, da podpiramo vedenje drugega, se z njim strinjamo, mu sporočamo, da je ravnal prav? Komu koristi, če odpustimo?
Verjamem, da si bomo, če iskreno pogledamo vase in razmislimo o zgornjih vprašanjih, priznali, da nismo želeli ali pa še ne želimo odpustiti. In tako bo, dokler bomo v ohranjanju zamere prepoznavali koristi. Ko bomo ozavestili, da z zamero škodujemo le sebi in nikakor ne tistemu, komur bi morda želeli, torej osebi, do katere zamero gojimo, bodo zamere le še del naše preteklosti.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.