"Da khday pa aman!" (2/2 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Naš delovni teden traja od sobote do četrtka od 7.30 do 17.00, petki pa so prosti. Tri do štirikrat mesečno imamo dodatno nočno delo od 18.00 do 21.00. Živimo v lepem kampusu, v petih hišah, imamo vse udobje, ki je potrebno, vendar smo zaradi varnosti popolnoma omejeni. Vsi skupaj gremo z avtomobili iz kampusa v bolnišnico in vsi skupaj nazaj.

Bolnišnica je stara, sicer večkrat prenovljena, trenutno se ravno gradi podaljšek za pediatrijo in porodnice, katerega odprtje je predvideno marca 2015. V bolnišnici se nahajajo tri operacijske sobe. Mesec dni nazaj smo namreč odprli še prevezovalno sobo za opeklinske paciente z banjo. Zaradi vremena je pozimi veliko opeklin. Ker je ponoči mraz, ni pa denarja niti surovin za ogrevanje, kurijo ogenj iz ostankov in se opečejo ali polijejo z vročo vodo.

Moja ekipa sodelavcev iz lokalnega okolje v operacijski sobi šteje štiriinštirideset ljudi: en nadzornik, pet bolničark, devet čistilcev, enajst inštrumentark, devet anestezijskih sester, devet ljudi v sterilizaciji. Poleg tega je tu še dvanajst kirurgov različnih starosti in trije ginekologi. Ekipa tujcev, ki pomaga lokalnemu osebju v bolnišnici, pa vključno z mano šteje osemnajst ljudi. Mesečno opravimo približno sto carskih rezov in tristo ali več večinoma manjših operacij. Glede na moje standarde ne delamo ravno veliko, ampak lokalno osebje ves čas jamra, da je to preveč.

Največji vzrok težav, ki jih imajo, je neinformiranost in neznanje. Vsak dan imam trikrat dnevno predavanja za vse, tudi kirurge o vsem, kar se dogaja v operacijski sobi. Poleg tega se z električarjem, mizarjem, vodovodarjem, krojačem … dogovarjam o tem, kako polepšati naše delovno okolje in moram priznati, da sem pri tem zaenkrat zelo uspešna.

Že od prvega dne ves čas svojim moškim sodelavcem piham na dušo in pravim, da se morajo lepo obnašati do žensk, ker na splošno so ženske tu res uboge. Smatrajo jih kot vreče za rojevanje, imajo tudi po petnajst in celo več otok ali pa služkinje. Rojena deklica ni vredna nič. Velikokrat mati prosi, naj jo kar mi obdržimo. Da o posiljenih ženskah sploh ne pišem, ker so po njihovih zakonih avtomatično same krive za to kruto dejanje in lahko zaradi tega tudi usmrčene. Punce pri dvajsetih ali tridesetih letih starosti so videti mnogo starejše. Pomanjkanje nege, mraz in suho podnebje naredita svoje. Tudi moja koža bi potrebovala temeljito razvajanje. Ves čas uporabljam dvojno količino kreme in še vedno imam občutek, da me vse zateguje.

Afganistanske družine so velike. Ko odrastejo, morajo sinovi poskrbeti za družino, tudi za starše. Praviloma najstarejši sin ostane s starši, si sam ustvari družino in hkrati skrbi za svoje starše. Pokojninskega sistema tu ni, vse deluje po sistemu »kar pridobiš z delom, toliko imaš na stara leta«. Že od malega so otroci vzgajani tako, da ko odrastejo, skrbijo za starejše, jim nudijo dom, hrano in tudi zdravstveno oskrbo. Posebnih ustanov, kot so domovi upokojence, tu ni, ker njihov sistem ne pozna socialne oskrbe prebivalcev.

O varnosti in vojnih razmerah tukaj nisem veliko pisala, vendar se vsakodnevno dogajajo  incidenti, večinoma bombe ali bombe-samomorilci, tudi streljanje. Zame eden bolj napetih trenutkov se je zgodil 18. decembra, ko so banko, ki je od bolnišnice oddaljena le štiristo metrov, napadli Talibi, z namenom, da bi pobili čim več policistov in vojakov, ki so prišli po plačo. Bombe in streljanje se je slišalo zelo blizu, vse skupaj pa je trajalo kakih pet ur. Tudi danes, ko to pišem, se je manj kot kilometer od nas slišalo streljanje in kasneje smo izvedeli, da so na bazarju ubili dva vojaka. Na to dogajanje ne moremo vplivati, kar lahko naredimo je le to, da upoštevamo stroge varnostne ukrepe in zato imamo tudi sredi kampusa bunker, v katerem si vsak vikend vrtimo filme. Vendar pa imamo zagotovilo obeh strani, da mi ne bomo nikoli tarča napadov. Lahko pa se slučajno zgodi, da se med vožnjo iz kampusa do bolnišnice kdaj znajdemo blizu ali sredi kakšnega nezaželenega dogajanja.

Bia weno (se vidimo),
Mateja


Mateja Stare je zaposlena na UKC Ljubljana kot medicinska sestra in se je že tretjič udeležila misije Zdravnikov brez meja. Bila je že v Gazi in v Južnem Sudanu, letos pa je svoj plačani in neplačani dopust spet preživljala delovno v Afganistanu. Mateja se je te dni vrnila domov.
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Valentin in pomlad

Nedvomno Valentin odklepa ključe od korenin, pa tudi po...

MODERNA BABI PIŠE: Izgubljena vnukinja

Ko na Facebook strani prebiram pripovedi nekaterih babi...

KOLUMNA: Ni nam všeč, pa vendar to delamo sami

Gledam po facebooku razne priponke in fotografije z nap...

MOJ NASMEH: Življenjska napaka

Trideset let je minilo od trenutka, ko bi, če bi lahko,...

KOLUMNA: Kultura molka

Na današnji dan bodo vsi, ki bodo le lahko, govorili o ...

Ko te slab desni čevelj ožuli

Kot so slabi čevlji, tako so slabi dnevi. Kar naenkrat ...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.