"Da khday pa aman!" (2/2 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Naš delovni teden traja od sobote do četrtka od 7.30 do 17.00, petki pa so prosti. Tri do štirikrat mesečno imamo dodatno nočno delo od 18.00 do 21.00. Živimo v lepem kampusu, v petih hišah, imamo vse udobje, ki je potrebno, vendar smo zaradi varnosti popolnoma omejeni. Vsi skupaj gremo z avtomobili iz kampusa v bolnišnico in vsi skupaj nazaj.

Bolnišnica je stara, sicer večkrat prenovljena, trenutno se ravno gradi podaljšek za pediatrijo in porodnice, katerega odprtje je predvideno marca 2015. V bolnišnici se nahajajo tri operacijske sobe. Mesec dni nazaj smo namreč odprli še prevezovalno sobo za opeklinske paciente z banjo. Zaradi vremena je pozimi veliko opeklin. Ker je ponoči mraz, ni pa denarja niti surovin za ogrevanje, kurijo ogenj iz ostankov in se opečejo ali polijejo z vročo vodo.

Moja ekipa sodelavcev iz lokalnega okolje v operacijski sobi šteje štiriinštirideset ljudi: en nadzornik, pet bolničark, devet čistilcev, enajst inštrumentark, devet anestezijskih sester, devet ljudi v sterilizaciji. Poleg tega je tu še dvanajst kirurgov različnih starosti in trije ginekologi. Ekipa tujcev, ki pomaga lokalnemu osebju v bolnišnici, pa vključno z mano šteje osemnajst ljudi. Mesečno opravimo približno sto carskih rezov in tristo ali več večinoma manjših operacij. Glede na moje standarde ne delamo ravno veliko, ampak lokalno osebje ves čas jamra, da je to preveč.

Največji vzrok težav, ki jih imajo, je neinformiranost in neznanje. Vsak dan imam trikrat dnevno predavanja za vse, tudi kirurge o vsem, kar se dogaja v operacijski sobi. Poleg tega se z električarjem, mizarjem, vodovodarjem, krojačem … dogovarjam o tem, kako polepšati naše delovno okolje in moram priznati, da sem pri tem zaenkrat zelo uspešna.

Že od prvega dne ves čas svojim moškim sodelavcem piham na dušo in pravim, da se morajo lepo obnašati do žensk, ker na splošno so ženske tu res uboge. Smatrajo jih kot vreče za rojevanje, imajo tudi po petnajst in celo več otok ali pa služkinje. Rojena deklica ni vredna nič. Velikokrat mati prosi, naj jo kar mi obdržimo. Da o posiljenih ženskah sploh ne pišem, ker so po njihovih zakonih avtomatično same krive za to kruto dejanje in lahko zaradi tega tudi usmrčene. Punce pri dvajsetih ali tridesetih letih starosti so videti mnogo starejše. Pomanjkanje nege, mraz in suho podnebje naredita svoje. Tudi moja koža bi potrebovala temeljito razvajanje. Ves čas uporabljam dvojno količino kreme in še vedno imam občutek, da me vse zateguje.

Afganistanske družine so velike. Ko odrastejo, morajo sinovi poskrbeti za družino, tudi za starše. Praviloma najstarejši sin ostane s starši, si sam ustvari družino in hkrati skrbi za svoje starše. Pokojninskega sistema tu ni, vse deluje po sistemu »kar pridobiš z delom, toliko imaš na stara leta«. Že od malega so otroci vzgajani tako, da ko odrastejo, skrbijo za starejše, jim nudijo dom, hrano in tudi zdravstveno oskrbo. Posebnih ustanov, kot so domovi upokojence, tu ni, ker njihov sistem ne pozna socialne oskrbe prebivalcev.

O varnosti in vojnih razmerah tukaj nisem veliko pisala, vendar se vsakodnevno dogajajo  incidenti, večinoma bombe ali bombe-samomorilci, tudi streljanje. Zame eden bolj napetih trenutkov se je zgodil 18. decembra, ko so banko, ki je od bolnišnice oddaljena le štiristo metrov, napadli Talibi, z namenom, da bi pobili čim več policistov in vojakov, ki so prišli po plačo. Bombe in streljanje se je slišalo zelo blizu, vse skupaj pa je trajalo kakih pet ur. Tudi danes, ko to pišem, se je manj kot kilometer od nas slišalo streljanje in kasneje smo izvedeli, da so na bazarju ubili dva vojaka. Na to dogajanje ne moremo vplivati, kar lahko naredimo je le to, da upoštevamo stroge varnostne ukrepe in zato imamo tudi sredi kampusa bunker, v katerem si vsak vikend vrtimo filme. Vendar pa imamo zagotovilo obeh strani, da mi ne bomo nikoli tarča napadov. Lahko pa se slučajno zgodi, da se med vožnjo iz kampusa do bolnišnice kdaj znajdemo blizu ali sredi kakšnega nezaželenega dogajanja.

Bia weno (se vidimo),
Mateja


Mateja Stare je zaposlena na UKC Ljubljana kot medicinska sestra in se je že tretjič udeležila misije Zdravnikov brez meja. Bila je že v Gazi in v Južnem Sudanu, letos pa je svoj plačani in neplačani dopust spet preživljala delovno v Afganistanu. Mateja se je te dni vrnila domov.
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2

Spremljajte Moja leta na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Morda te zanima tudi:

Božično - novoletni jedilnik: Kako pripravimo pravo božično pojedino?

Predstavljamo vam nekaj odličnih receptov za pravo boži...

Vabljeni na Zeleni sejem – majhen sejem z velikim srcem slovenskih ustvarjalcev

Iščete darila, ki nosijo v sebi dušo, zgodbo in skrb za...

15 let Programa Svit: Za zdravje in prihodnost brez raka debelega črevesa in danke

Program Svit, državni program presejanja in zgodnjega o...

Izšla je decembrska revija Vzajemnost 2024

Ena od novosti sodobne družbe je poklic družabnice ali ...

Božično upanje za Karolino

Mala borka Karolina, ki se bojuje s smrtonosno redko bo...

Kdo prejme MojaLeta darila?

V mesecu novembru smo podelili kar štiri čudovite nagra...

Kako dobro poznate Miklavža? Kdo je bil? Iz kje prihaja?

Vsako leto nas 6. decembra obišče prvi dobri mož, Mikla...

4 najlepši božični sejmi v Evropi

Številna mesta v Evropi v tem času dobijo drugačno podo...

Numerološka napoved za december 2024: Čaka nas mesec ekstremov

Stopamo v mesec odnosov ter ekstremov. Na trenutke si b...

Astrološka napoved po znamenjih: Kaj vas čaka ta teden (2.12. - 8.12. 2024)?

V tednu pred vami vas bo spremljala energija Sonca v zn...

Metka Klevišar: Udomačiti bolečino

Kako sprejmeš kronično bolezen kot del tvoje osebne zgo...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Starejše novice:
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2024 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.