Prejšnji četrtek je v bralnici Centra kulture Španski borci potekala okrogla miza Starizem v zdravstvu, katere gostje so bili upokojena profesorica na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani sociologinja dr. Majda Pahor, predstojnik katedre za nevrologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki prof. dr. Zvezdan Pirtošek in varuhinja in zastopnica bolnikovih pravic v Ljubljani Duša Hlade Zore, dr. med.
Osebna izkušnja starejšega sorodnika
Moderator Otto Gerdina iz zavoda za aplikativne študije OPRO je začel z osebno zgodbo osemdesetletnega sorodnika s kronično obstrukcijo pljuč. Osebna zdravnica mu je napisala napotnico za rehabilitacijo na Golniku. Tja ga je pripeljal rešilec. Ko je po šestih urah čakanja le prišel do pregleda, mu je zdravnik odvrnil, da je postelj in osebja premalo in da bo raje svoj čas in energijo namenil mlajšim bolnikom. Prevoz nazaj si je moral zagotoviti sam. Koga bi tukaj moralo biti sram? Bolnika z zalitimi pljuči, zdravnika, ministra za zdravje, predsednika vlade, vse nas, ki to opazujemo in si mislimo 'Ja, tako pač je'?
Starejši v Sloveniji občutijo diskriminacijo pri uporabi zdravstvenih storitev
Raziskava o doživljanju starizma v zdravstvenih ustanovah v Sloveniji iz leta 2017 je pokazala, da je več kot dve tretjini starejših od 65 let pri zdravstvenih obravnavi občutilo diskriminacijo. Skoraj polovico med njimi so najbolj prizadele šale na račun starih ljudi. Slaba tretjina je poročala o ignoranci zaradi starosti (31,9 %) in tarnala zaradi občutka, da jih niso vzeli resno (28, 6 %). Pokroviteljski odnos je občutila slaba četrtina vseh, ki so občutili diskriminacijo (23,1 %). Če seštejemo odstotke, vidimo, da so mnogi diskriminacijo občutili na več ravneh (48,5 %).
Številni zdravniki priznavajo, da raje delajo z mlajšimi pacienti
Kljub alarmantnemu stanju in dejstvu, da so stari ljudje najpogostejši uporabniki zdravstvenih storitev, v zdravstvenem sistemu ni opaziti večjih sprememb pri razvoju in sprejemanju strategij za njihovo obravnavo. Polom se začne že pri izobraževanju, kjer so gerontološke vsebine potisnjene v ozadje. Celo številni zdravniki priznavajo, da raje delajo z mlajšimi kot starejšimi pacienti.
Negativni stereotipi, predsodki in starostna diskriminacija so ovire za enakost v zdravstvu. Njihove posledice posredno ali neposredno vplivajo na količino in kvaliteto oskrbe, ki so jo stari ljudje deležni v zdravstvenih ustanovah. Starizem je prisoten že na sistemski ravni. Govorimo lahko o manjših možnostih za vključitev v rehabilitacijske programe ali odsotnost preventivnih oz. presejalnih programov po določeni starosti. Od starosti pacienta je prav tako odvisna odločitev o poteku in intenzivnosti zdravstvene oskrbe. Kadar zdravstveni sistem kot družbena institucija ohranja stereotipne predpostavke o starosti, so izpolnjeni strukturni pogoji za manj kakovostno obravnavanje starega človeka ter strpnost do zlorab na podlagi starosti na nižjih ravneh.
Med zdravniki, medicinskimi sestrami in drugim zdravstvenim osebjem se starizem najočitneje kaže v komunikaciji s starimi pacienti. Ogovarjajo jih na pokroviteljski način, manj jih vključujejo v diskusije glede poteka zdravljenja, pogosto govorijo o njih, kot da ne bi bili zraven. Tak pretirano zaščitniški odnos stare ljudi postavlja v vlogo nemočnih objektov, ki ne odgovarjajo zase ter so odvisni od drugih. Kar lahko vodi v kratenje avtonomije in osebnih pravic. Lešnik in Tomažič (2017) opozarjata, da je za zmanjševanje občutka diskriminacije na podlagi starosti bistvenega pomena spoštljiva komunikacija in razumljivo pojasnilo, ki upošteva življenjski slog, želje in pričakovanja pacienta.
Posledica starizma – samouresničujoče se napovedi
Odsotnost takšne komunikacije in pokroviteljski odnos lahko vodita do najbolj tragične posledice starizma, samouresničujoče se napovedi. O samouresničujoči se napovedi govorimo, kadar stari ljudje ponotranjijo negativne stereotipe, katerim so izpostavljeni. Negativni stereotipi jim znižujejo samospoštovanje in jim povzročajo stres, ki izčrpava psihološke vire, potrebne za sodelovanje v procesu zdravstvene obravnave starega človeka. Nekateri menijo, da so zaradi tega stari pogosteje hospitalizirani in bolj negativno ocenjujejo svoje zdravje. Drugi dodajajo, da se zaradi strahu pred tem, da jih bodo obravnavali na nespoštljiv način, odločajo za obisk zdravnika, ko je za učinkovito zdravljenje že prepozno. Del vzroka za neuporabo zdravstvenih storitev je tudi v tem, da mnogi zaradi netočnih starostnih stereotipov bolečino in trpljenja dojemajo kot naravno stanje v starosti.
Starejšim je dostop do zdravstvenih storitev omejen
Starim ljudem je dostop do zdravstvenih storitev na več načinov omejen. Po eni strani se lahko srečujejo z infrastrukturnimi omejitvami glede samega dostopa do zdravstvenih ustanov. Potem so tu storitve, ki zahtevajo doplačilo ali pa so v celoti samoplačniške in si jih večina upokojencev zaradi nizkih pokojnin ne more privoščiti. Številni zdravstveni delavci priznavajo, da raje delajo z mlajšimi kot s starejšimi pacienti, saj je pri starejših pacientih dostikrat prisoten začetek demence, kar vpliva na oteženo pridobivanje kliničnih podatkov, zdravniki pa se bojijo, da jim bodo takšni pacienti vzeli preveč časa.
Možnosti za vključitev starih v rehabilitacijske in preventivne programe so lahko formalno ali neformalno omejene zaradi njihove starosti. Negativen odnos do starosti med zdravstvenim osebjem lahko vodi v nižjo kakovost oskrbe starih bolnikov. Tuje raziskave so denimo pokazale, da medicinske sestre s predsodki do starosti stare ljudi redkeje vključijo v načrtovanje njihovega zdravljenja.
Pri kliničnem preizkušanju novih zdravil in inovativnih načinov zdravljenja so stari podreprezentirani. Raziskave kažejo, da je povprečna starost udeležencev v kliničnem preizkušanju intervencij za preprečitev kapi za desetletje manjša od povprečne starosti, v kateri ljudi zadane kap. Če se inovativnih načinov zdravljenja in novih zdravil na starih ljudeh ne preizkuša, potem je malo verjetno, da jih bodo zdravniki starim ljudem predpisovali.
»Starajoča se telesa«
Majda Pahor je navedla podatke iz raziskave izpred 15 let o slovenski literaturi, ki je obravnavala celostno zdravstveno oskrbo starejših, in med drugim ugotavljala, da v njej prevladuje problematika telesnega zdravja, da so stari pacienti obravnavani kot starajoča se telesa, zaznala pa je tudi dikcijo, da je dolgoživost, verjetno eden največjih civilizacijskih dosežkov, pogosto obravnavana kot problem. Predvsem pa ni zaznati glasu samih starih, ni kvalitativnih raziskav med njimi. Terminološko prevladuje moški spol, čeprav je med starimi večina žensk. Predvsem so tudi zanemarjene kronološke razlike, saj so v istem košu tako 65-letniki kot tisti starejši od 80 ali več, kar enostavno ne more pomeniti enake obravnave. Starost se torej enači s patološkimi telesnimi procesi, starost pa namesto z integriranimi procesi različne stroke naslavljajo ločeno. Še natančneje, besedila s socialno problematiko izključujejo zdravstvene teme in obratno. Majda Pahor je prepričana, da imamo šibko teoretično podlago za integriran pristop.
»Vsakega bolnika je potrebno obravnavati posebej«
Zvezdan Pirtošek je prepričan, da je dejstvo, da zdravniki kar v treh četrtinah manj prisluhnejo starejšim, nesprejemljivo. Tudi sam ugotavlja, da za mnoge posege ali zdravila za stare nad 75 let ni podatkov. Opozoril je na kup izmov med zdravstvenim osebjem, ki so veljali v medicini preteklosti, med njimi paternalizem, seksizem, rasizem, med vsemi pa je najtrdovratnejši starizem, ki predvideva, da so starostne težave nekaj normalnega, kar zdravnike do določene more odvrača od že od diagnosticiranja in posledično od zdravljenja. Sicer dodaja, da lahko napoči čas, ko se mora zdravnik odreči zdravljenju za vsako ceno, saj lahko sicer privede do situacije, ko pacient zaradi šibkosti postane objekt, morda po nepotrebnem opremljen z vsemogočimi cevkami in podvržen poskusom. Po drugi strani se lahko izkaže, da je takšno zdravljenje pri marsikaterem relativno zdravem 87-letniku še kako potrebno, dodaja. Vsakega bolnika je enostavno treba obravnavati posebej. In odgovore na take dileme lahko po Pirtoškovem mnenju ponudi le zdravnik geriater, v Sloveniji pa takih nimamo, kar je nedvomno sramota za Slovenijo. Ne znamo si postaviti niti multidisciplinarnih timov, kar je na eni strani posledica manka tovrstne tradicije, po drugi strani pa nekakšne oholosti zdravnikov, ki so prepričani, da vse vedo. Po njegovih spoznanjih so ljudje v osemdesetih, devetdesetih letih zaradi tega marsikdaj povsem nevidni in diskriminirani.
»Zakon o pacientovih pravicah ne omenja različnih starosti«
Duša Hlade Zore je povedala, da smo v Ljubljani nekdaj imeli bolnišnico za geriatrijo, ki jo je vodil dr. Acceto, ki bi lahko bila zametek resnejše geriatrične ustanove, pa se je končalo drugače. Opozorila je, da zakon o pacientovih pravicah ne omenja različnih starosti, in da se na varuhinjo bolnikovih pravic bolj kot stari obračajo njihovi svojci. Pritožbe večinoma letijo za zdravnike in zdravstveno administracijo, bistveno manj oziroma skorajda nič pa na medicinske sestre. Kar bolnike žali najpogosteje, so neprimerne izjave, denimo znameniti 'emšo', premalo časa za obravnavo, saj v nekaj minutah težko urediš vse potrebno s pacientom, ki slabo vidi, sliši, je šibek. Ugotavlja tudi, da so navodila za pobolnišnično oskrbo na domu zelo slaba, da bi morali tudi stari bolniki soodločati o svojem zdravljenju, predvsem pa bi morali bistveno bolj upoštevati pacientov čas in, kot pravi: »Nobenega opravičila ni za naročanje desetih pacientov ob isti uri.« Ni pozabila omeniti, da nujno potrebujemo negovalne bolnišnice, in da če pacient ne dovoli, osebnih podatkov ne bi smeli dajati niti študentom niti svojcem.
»S posledicami staranja bi morali biti seznanjeni že študentje«
Majda Pahor je omenila, da so v Angliji pred časom uvedli petletni projekt za medpoklicno sodelovanje, kar se jim je obneslo, pri nas pa to manjka, saj vlada odpor do timskega dela. Duša Hlade Zore je menila, da bi morali študente poučevati o komunikaciji skozi ves študij, Zvezdan Pirtošek pa, da bi morali študente natančno seznaniti s posledicami staranja (tudi nebiološkega), in z vsemi tistimi stigmami in stereotipi. Slabo komunikacijo je naprtil tudi sistemu, ki omejuje zdravnikov čas za posameznega bolnika. In misel dopolnil z lažnim humanizmom, da se politika bolj ukvarja z bankami kot z zdravjem prebivalstva.
Prepričan je, a bi moral zdravnik razumeti starost v vsem spektru različnosti, ko na primer del mentalnih sposobnosti upada, denimo razpršena pozornost, krepi pa se semantični spomin, sposobnost integriranja tolerantnosti, kognitivnosti, čustev, kar nekateri imenujejo modrost, ki pa jo družba vse manj ceni. Trdi, da se morajo posamezniki aktivno truditi, da v sebi ne vidijo zgolj starega človeka, saj so tisti, ki obupujejo, po Levyjevi raziskavi manj zdravi in prej umirajo.
Iz publike smo najprej slišali, da se je v 30 letih življenjska doba podaljšala za devet let, v zdravstvenem sistemu pa se ni spremenilo nič. In tudi, da so na čakalnih seznamih za zdravljenje večinoma starejši od 65 let in da je morda tudi zato manj zanimanja za njihovo skrajševanje. Potrebujemo nekoga, ki bo znal vse te zapostavljene organizirati, čemur je pritrdil Zvezdan Pirtošek, ki meni, da parcialno ne bomo dosegli nič.
Prejšnji četrtek je v bralnici Centra kulture Španski borci potekala okrogla miza Starizem v zdravstvu, katere gostje so bili upokojena profesorica na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani sociologinja dr. Majda Pahor, predstojnik katedre za nevrologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki prof. dr. Zvezdan Pirtošek in varuhinja in zastopnica bolnikovih pravic v Ljubljani Duša Hlade Zore, dr. med.(foto: Brin Gerdina, OPRO)