Dnevnik neke druge Ane

1. Čas, ki je prinesel omejitve

Februar 2020

Tisti ponedeljek popoldne, ko sem prišla v Dom na obisk, je bila mama zelo slaba, čisto odsotna, brez moči, komaj sem jo posedla. Poklicala sem sestro in prosila, da  ji izmerijo temperaturo.  Bila je vročična. Poslušala sem ji srce in pljuča, slišala sem pljučnico.  Prosila sem, da ji dajo Lekadol.  Čaj sem ji ponujala po žličkah, saj je bila preslabotna, da bi sama pila. Če bi bila mama še doma, bi dobila zdravila še isto popoldne, ampak bila je v Sistemu, kjer se vse odvija s hitrostjo slovitega polža Lazarja:  zdravnik bi mamo pregledal v torek popoldne, v sredo bi ji odvzeli kri, z zdravljenjem bi pričela v četrtek. Zato sem  morala tudi tokrat izsiljevati. Zahtevala sem krvne preiskave že naslednje jutro, dežurna zdravnica pa ji je predpisala antibiotike. V torek popoldne je bila še slabša, bila je bleda, preznojena, hitro je dihala, treslo jo je. Strah me je bilo. Po toliko letih dela zdravniki pač vemo, kdaj je življenje na nitki. Zvečer sem pisala sestri v tujino: »Mama je hudo bolna, zelo me skrbi…« Po dveh dneh pa se ji je obrnilo na bolje. Ob mojem obisku je bilaprav vesela in zelo zgovorna.  Veliko sva se pogovarjali o njeni mami, naši družini, očetu. Naenkrat pa je pogledala svojo punčko, ki jo je držala v naročju in mi pričela govoriti:«Veš, bilo je tako slabo, prav slabo slabo, zelo je bilo slabo. Sem se bala, da bo ta punčka kar umrla.« Takoj sem razumela njene besede: »Ja, mama, res je bilo zelo slabo, punčka je bila hudo bolna. Hvala bogu, da je sedaj boljša!«

Sreda,26. februar 2020

Prejela sem telefonsko sporočilo: »Spoštovani! Obveščamo vas, da so vsi obiski v našem domu zaradi grožnje okužb do nadaljnjega prepovedani. Za informacije glede zdravstvenega stanja se obrnite na glavno sestro ali ambulanto, za ostale informacije pa na socialno delavko.« Zadelo me je kot strela z jasnega! Moja mama je bila še na antibiotikih. Vsako popoldne smo bili pri njej, ji pomagali, da je pila, ji zamenjali plenico, negovali njeno občutljivo kožo, se z njo sprehodili, se pogovarjali, smejali, prepevali in brali. Poklicala sem jih: »V tem trenutku je ta ukrep nesorazmeren! Na spletni strani Skupnosti socialnih zavodov Slovenije ni takega navodila! V državi nimamo še niti enega primera okužbe s koronavirusom!« Ni zaleglo, niso popustili…Takrat sem pričela pisati dnevnik.

Petek, 28. februar 2020

Dragi dnevnik! Tako mi je težko. Mame nisem videla že par dni, z njo se ne morem pogovarjati po telefonu. »Za informacije vprašajte socialno delavko.« Koliko časa pa preživi z mojo mamo? Razen splošnega leporečenja, kaj konkretnega o njej pa mi sploh lahko pove? »Za informacije o zdravstvenem stanju vprašajte v ambulanto.« Kaj pa bom izvedela? Šifre po mednarodni klasifikaciji za vse njene bolezni znam že na pamet. Mene zanima mama. Ali jo kdo vidi? Ali ji kdo zapolni praznino dneva? Zato kršim pravila, vsak dan pokličem sestro direktno na oddelek: »Kako je  z mamo? Kakšne volje je? Ste ji dali kaj v roke? Je kaj pila? Ste jo peljali s hojico v jedilnico? Kakšna je njena koža pod plenicami?« Sestra je prijazna, njeni odgovori pa so vsak dan isti: »Dobro je, vse je v redu, koža je boljša.« Le kako bomo vse to zdržali?

Marec 2020

Nedelja, 1. marec 2020

Danes me je poklicala moja domska tovarišica. Kljub vsemu je hotela videti svojo mamo, vendar so bila vrata zaklenjena. Prosila je, da ji mamo pripeljejo pred vhod, a nihče od stanovalcev ne sme zapustiti stavbe. Na obisk niso spustili niti gospoda k ženi, ki je izgubljala bitko s hudo boleznijo in so ji bili šteti dnevi.Alkatraz! Naše mame sobrez prekrška pristale v zaporu. Kakor da obstaja samo zdravstveni  in varnostni vidik. Kaj pa vsi ostali vidiki?Danes je društvo Srebrna nit objavilo javno pismo: Srebrna nit se ne strinja s popolno karanteno starejših v domovih starejših. Bravo, Srebrna nit! Krvavo te potrebujemo!

Torek, 3. marec 2020

Dragi dnevnik! Danes je dober dan. Po zaslugi naše domske soborke je vendarle prišlo do majhnega premika.  Včeraj je bilana razgovoru pri direktorju, izborila nam je pravico, da lahko vidimo starše vsaj preko stekla na vhodu. Popoldne sem se odpravila k mami. Z bivše postelje svoje odrasle hčere sem vzela Hellokitty muco, da nama bo v pomoč pri vzpostavljanju stika. To je naša rešilna muca, tudi ko je bila mama v bolnišnici, nam je pomagala. Pripeljali so jo na vozičku, videti je bila dobro, odleglo mi je. Mahala sem ji in ji pošiljala pozdrave. Opazila me je! Tudi ona je pomahala, z roko me je vabila k sebi. Poleg nje je bil prazen stol, trepljala je po sedalu,  naj prisedem k njej. Ne morem, mamica moja zlata, tako rada bi, vendar ne morem…

2. Čas, ko je vrag odnesel šalo

Petek, 6. marec 2020

Vrag je odnesel šalo! V sredo so objavili prvi primerCovida 19 pri nas, danes pa je bila že potrjena okužba zdravnika v domu starejših.  Ministrstvo za zdravje je pozvalo k popolni prepovedi vseh obiskov v domovih.  Naši pa so zaprti že deset dni! Mami sem nesla v Dom zobno kremo za protezo in par pomaranč. Zaposlena je odškrnila zadnja vrata in prevzela prinešeno. Hotela me je potolažiti, češ, saj vedo, da je težko, ampak takoj, ko se ta virus malo umiri, bodo Dom ponovno odprli. »Dva meseca.« Kakor da sem jo oblila z jedko tekočino. Na njenem prijetnem obrazu  so se zarisale globoke brazde negotovosti in skrbi. »To bo trajalo dva meseca.«

Nedelja, 8. marec 2020

Danes je dan žena. Že v petek sem mami poslala čestitko: »Draga mama! Hvala za tvojo ljubezen! Hvala za vse objeme, nasmehe in nežne besede! Hvala, da si moja mama!« Popoldne sem šla na obisk.  Tokrat so jo pripeljali s hojico. Hvala bogu, da hodi! Posedli so jo na stol poleg stekla, jaz pa sem se sklonila proti njej in potrkala po njem: »Vse najboljše za osmi marec! Danes je naš praznik, mama! Tvoj praznik! Rada te imam!« Zasmejala se je. Položila sem dlan na steklo, mama pa je segla z roko proti meni in božala odtis moje roke. S seboj je imela knjigo, listala je debele strani in si ogledovala  domače živali. Moje besede so bile na njeni strani neslišne, a sva se imeli kljub temu lepo, najina pogleda sta se srečevala, prikimavali sva si in se smejali. Ko jo je prišla sestra iskat, sem ji pomignila: »Prosim, dala bi vam dve roži, za mamo in za njeno sostanovalko.« Dve roži za dve zaprti ženi na dan žena.

Četrtek, 12. marec 2020

Dragi dnevnik! Slovenija je razglasila epidemijo. Pred trgovinosem srečala sestrično. Tudi moja teta živi v Domu,  zadnje mesece samo še leži. Vprašala sem,kako gre. Težko je, zelo je težko. Tudi njihov Dom so zaprli že konec februarja, že dva tedna ni videla mame.  Jaz jo vidim vsaj preko stekla! Informacije po telefonu  so jim omejili le na eno uro in pol dnevno, lahko kličejo le v domsko ambulanto. Sploh ne ve, kaj se dogaja z mamo. Ko jih pokliče, sliši vedno isto: ni sprememb, v redu je, nič novega. Jaz kršim pravila! Vsak dan pokličem sestro na našem oddelku! Saj je poskusila, pa so številke ves čas nedosegljive. Duša moja zlata, vztrajaj! Ne smemo odnehati! Mama je samo ena! ... Pa smo šele na začetku, danesso v Sloveniji potrdili prve okužbe stanovalcev v domu za starejše.

Nedelja, 15. marec 2020

Danes so mamo pred steklo pripeljali na vozičku. Ni me pozdravila. Težko sem vzpostavila stik, njen pogled je bil prazen. »Mama, tukaj sem, rada te imam!«Njene ustnice so bile suhe, drgnila si jih je s prstom. Nič je ni razveselilo, kar zaprla je oči in kinkala. Žejna je! Premalo pije! Dajte ji piti! Oskrba III./a  pomeni pomoč pri pitju in hranjenju! Kolikokrat sem že na to opozarjala! »Gospa, morate nam zaupati.«Zaupam. Zaupam metodi pokvarjene plošče. Kadarkoli izrečem svoj stavek »Ljudje-po-domovih-so-lačni-in-žejni!«, zadenem direktorja v njegovo najbolj bolečo živčno točko. Najrajši bi me kar izstrelil na luno!

Sreda, 18. marec 2020

Prejela sem SMS sporočilo: »Zaradi spremembe organizacije dela v času koronavirusa so do nadaljnjega stiki s svojci preko stekla mogoči samo v dopoldanskem času z zaključkom do 15. ure.« Poklicala sem direktorja. Kako pa naj pridem na obisk k mami do petnajste ure, če zaključim službo šele ob štirih! Že tako je težko vzpostaviti stik brez slišanih besed in brez dotika, sedaj pa nam boste onemogočili še to! Nič ni zaleglo. To so storili zaradi varnosti. Tako zelo bodo na vseh področjih sprejemali ukrepe za njihovo varnost, da bo nazadnje življenje izgubilo ves smisel!Socialna evtanazija v imenu varnosti.

Sobota, 21. marec 2020

Dragi dnevnik! Zaradi slabega vremena danes nisem šla k mami. Premrzlo je, preveč vetrovno. Hudo mi je, saj jo po novem  lahko obiskujem le ob prostih dnevih. Tolažila me je molitev: »O, Jezus, k tebi pribežim, po tvoji sveti materi te prosim, da me rešiš vsake sile… Ljubezen, upam, da me bo v nebesa k tebi pripeljala.« Vmladosti spisala Viktorija, rojena leta 1896 iz kraškega kamna. Stara mama je bila pokončna, suha, črna žena. Vedno je nosila  črno ruto, ki je niti ni zavezala pod brado, in dolgo črno obleko, ki je imela spredaj po celi dolžini našite drobne, v blago oblečene,gumbe.To ni bila črna barva obupa. Bila je črnina dejstva, da so ji med vojno ubili moža in je ostala sama s šestimi otroki. Všeč mi je bilo, ko si je na robu vinograda položila na glavo svitek in nanj postavila košaro, ki se je zlila v eno z njeno podobo…

Ponedeljek,  23. marec 2020

Včeraj sem bila dežurna, zato sem danes dopoldne lahko obiskala mamo.  Pred steklom sva stali dve hčerki, za steklom pa sta sedeli dve mami. Imeli smo se lepo! Smejali smo se in si mahali. Mama je držala v naročju svojo punčko, jaz pa sem imela muco. Druga drugi sva kazali, kje imata oči, ušesa, nosek. To so roke, leva, desna. Tu so noge, prva, druga. Gladili sva jima obleko in ju božali po laseh. Soborka mi je pomežiknila: »Joj, joj, naši boleči hrbti!« Obe sva se  sklonjeni kar naprej prestopali, včasih počepnili, se občasno zravnali, meni je bilo še najlažje, če sem stala v širokem razkoraku. »Jutri prinesem lovski trinožnik, da nama bo lažje!« Zdržali bomo! Naši boleči hrbti so kot jonski stebri, ne bodo se zlomili!

Sobota, 28. marec 2020

Dragi dnevnik! Naši so zaprti že en mesec! V sredo me je v nabiralniku čakalo pismo iz Doma. Predstavili so nam svoje ukrepe za preprečevanje okužbe znotraj ustanove. Naštevali so številne izboljšave, ki so jih uvedli za bolj kvalitetno življenje stanovalcev v tem obdobju. Ni jim lahko. Trudijo se. Gotovo so pod zelo velikim pritiskom, saj se okužbe znotraj nekaterih domov za starejše širijo kot požar. Na televiziji nas je danes državna sekretarka Ministrstva za enake možnosti prepričevala, kako je za stanovalce po domovih dobro poskrbljeno, saj so jimomogočili videoklice, okuženih pa je že skoraj sto starostnikov! Črni humor.  Zato tudi jaz napišem tako našemu kot njihovemuministrstvu prošnjo, naj vendarle organizirajo zunanjo strokovno pomoč za domove, saj sami tej kužni bolezni niso kos.

Torek, 31. marec 2020

Včeraj je pričela veljati prepoved gibanja izven občinskih meja. Soborka mi je sporočila, da so ji v Domu izdali potrdilo za obiske mame v drugi občini. Zato sem tudi jaz prosila direktorja, da ga pripravi še meni. Takoj se je odzval! V Domu sicer omogočajo stike preko videoklicev, vendar pa so za naše mame stekleni obiski najboljša izbira v danih razmerah. Ker sem v službi, je mamo danes obiskala dobra vila. V našo družino je vstopila že v času, ko sta bila starša še doma. Ljudje potrebujemo dobre vile,  brez njih ne bi preživeli! Naša dobra vila je vedno z nami, ko jo potrebujemo. Hvala, dobra vila!

April 2020

Sreda, 1. april 2020

Tudi danes sva bili pred Domom dve hčerki. Moja mama je bila dobre volje, veliko je govorila.Soseda  pa je samo spala, z ničemer se je ni dalo predramiti. »Nekaj so ji dali!« Da, gotovo je bila agresivna. Pri jutranji negi se Sistem pomika po hodniku s hitrostjo japonskega vlaka. Ko stopi v sobo, se žena vznemiri. Preveč hrupa, korakov, preveč mimo nje izgovorjenih besed. Iz njej neznanega razloga se prične postelja dvigovati na staccato način. Sistem jo hitro razgali. Ženi je neprijetno, na usta ji privrejo besede, ki jih glasno ponavlja. Ko jo Sistem obrne na levi bok in jo zabolijo otrdeli kolki, zakriči in skuša odmakniti tujo roko. Sistem ugotovi, da je gospa agresivna, kričava in nesodelujoča. Sistem ima vedno prav, tako je. Sistemu se udinja dekla Medicina. Medicina ne vidi, da je ženo strah in da se počuti osamljena, pač pa strokovno ugotovi, da se je bolezen poslabšala. Predpiše ji kapljice za pomiritev telesa, še več kapljic, kapljice na kapljice.

Sobota, 4. april 202

Danes je dober dan! Na steklenem obisku sva  bili spet obe, tako nama je lažje. Najini mami sta bili dobro razpoloženi.Takoj sem vzpostavila stik, mama se je ukvarjala s svojo punčko in mi kar naprej nekaj pripovedovala. Z vsem sem se strinjala, vneto sem ji prikimavala. Z zunanje strani stekla sva pozdravljali vse notrizaprte mimoidoče stanovalce, mahali sva jim in pošiljali nasmehe. Moja tovarišica se je spustila še dlje, princu na vozičku je poslalaširokopotezne poljube.Goreče jih je vračal, kakor da smo v kakšnem romantičnem filmu! Kako dobro dene malo romantike!Romantika na pogorišču svobode…  Ko mami odpeljejo, na parkirišču spregovoriva par besed:»Dobro se držijo naše mame!« Da, žilave so, navajene so potrpeti. »Zdržale bodo!« Vsi bomo zdržali.

Ponedeljek, 6. april 2020

Dragi dnevnik! Ko sem dopoldne prišla pred steklena vrata, me je mama že čakala. Sključena je sedela na vozičku. Bila je tako drobcena, nikogar ni, ki bi ji pomagal pri večerji. Njen obraz je bil bled, že tako dolgo nismo skupaj  na soncu poslušali petja ptic v krošnjah dreves. Njen pogled je bil daleč, kakor da se ozira v druge čase. Potrkala sem po steklu: »Mama, tukaj sem!« Vrnila se je! Pogledala me je in se mi nasmehnila. Vsaka s svoje strani sva božali debelo steklo, opazovali promet na bližnji cesti in ugibali, kam se pelje rdeč avtomobil, pa bel, pa moder. Preštevali sva kamione, traktorje sva pošiljali na polje, spremljalisva kolesarje in pešce. Danes je bil dober dan!

3. Čas, ki pogreša človeško bližino

Petek, 10. april 2020

Iz Doma so poslali velikonočno čestitko z mamino fotografijo in sliko v čebuli kuhanih pirhov. Lepo! Potrudili so se. Podrobno so nam opisali, kako skrbijo za naše starše, da bi ostali zdravi in čim bolj zadovoljni. Ni enostavno. Gotovo jih je strah, na Covid sledilniku piše, da je v Sloveniji okuženih že 238 oskrbovancev domov za starejše. Dopoldne sem poklicala sestro na oddelek, da sem najavila svoj obisk. Kako je z mamo? »Dobro je, lepo sodeluje, je vodljiva, ni nobenih težav.« Kadarkoli slišim take besede, me nekaj ostrega zareže v srce. Moja mama me je naučila govoriti, peti, ljubiti knjige, dajati in sprejemati… Danes pa je vodljiva, lepo hodi poleg, ob nogi, ne vleče povodca. Mar si ne bi zaslužila več?

Nedelja, 12. april 2020

Dragi dnevnik! Danes je prva obletnica smrti mojega očeta. Zaradi prepovedi gibanja izven domače občine nisem mogla obiskati njegovega groba. Šopek mu je nesla moja hčerka. Rada obiskujem pokopališče. Všeč mi je ta prav poseben mir, kjer se le rahel vetrc  občasno poigrava z mojimi lasmi. Ko zamenjam rože, se pogovarjam z očetom: »Veš, tata, držim svojo obljubo. Za našo mamo skrbim po svojih najboljših močeh. Ni lahko. Težko je, vendar ne bom popustila. Večkrat si nam govoril, da je življenje borba. Šele sedaj prav razumem tvoje besede…«

Sreda, 15. april 2020

Danes sem poklicala sestrično. Kako ste? Teta je v bolnišnici. V Dom je klicala vsak drugi dan. Vedno je dobila isti odgovor: vse je v redu, dobro je, ni sprememb. Dokler je niso poklicali, da so mamo odpeljali v bolnišnico, ker je bilo vse narobe. Imela je hudo vnetje okrog želodčne stome, močno je zaudarjalo. To je slaba nega stome! Saj jih je prosila, naj povprašajo za nasvet v bolnišnici, če sami nimajo dovolj znanja, pa so ji rekli, da je čustveno prizadeta. Prava reč, kaj so rekli! Tudi jaz sem bila že večkrat »čustveno prizadeta«! Zdravnik ji je povedal, da ima na hrbtu in bokih zelo globoke razjede. A ko jo je zadnjič videla, je imela le par površinskih ran. Rekel je, da se mama sploh ne odziva, ampak njo je vedno prepoznala. Seveda te je prepoznala! Ali si jo videla v bolnišnici? Ne, tudi v bolnišnici so obiski prepovedani. Vprašaj zdravnika! O tem moraš govoriti z zdravnikom! Hudo je…

Nedelja, 19. april 2020

Včeraj sem bila dežurna. Ni bilo veliko dela, oddelek je bil na pol prazen. Bilo pa je veliko sitnosti. Umivanje, razkuževanje, plašč, kapa, maska, očala. Od razkužil so me skelele roke.  Zjutraj po službi sem se spustila po stopnišču v nadstropje, kjer je ležala moja teta. V postelji je bila čisto mirna, imela je odprte oči. Prijela sem jo za roko: »Dober dan, teta! Jaz sem, Ana, prišla sem vas obiskat.« Pogledala me je v oči. »Govorila sem z vašo hčerko, skrbi jo za vas, že dolgo vas ni videla, pogreša vas.« Pričela je prikimavati. Razumela je! Božala sem njeno roko in ji tiho prigovarjala. Na njenem obrazu se je zarisal nasmeh… Kako malo. Kako malo potrebujemo ljudje, da smo spet ljudje. Da nismo le predmeti.

Torek, 21. april 2020

Dragi dnevnik! Danes sem spremljala prenos nujne seje Odbora za zdravstvo Državnega zbora o skrbi za prebivalce domov starejših v času epidemije Covid 19. Poslušala sem ministra za zdravstvo, ki je veliko govoril o zdravljenju, bolj malo pa o državni strategiji za preprečevanje širjenja okužb znotraj domov. Svojo odgovornost je skril za ščit strokovnih odločitev. Misel, da so bili nekateri predlogi stroke škodljivi, je v teh časih bogokletna. Le stari Albert bi si drznil reči, da je blaznost ponavljati vedno znova in znova isto stvar in pričakovati drugačne rezultate. Sledilnik pravi, da se jev naših domovih okužilo že 291oskrbovancev.Čisto drugače pa je nastopila predsednica Srebrne niti! Prav vsaka njena beseda je zadela bistvo. GospaBiserka je biser!

Petek, 24. april2020

Zjutraj sem poklicala v Dom, da se dogovorim za zmenek z mamo. Sestra mi jo je dala na telefon.  »Mama, tukaj Ana. Rada te imam!« Po kratki tišini sem zaslišala njen glas: »Je daleč, je tako daleč…« Res je, mama, predaleč je. Ko so jo pripeljali pred stekleno steno, so bile njene oči brez leska. Kakor da se je potopila na dno tolmuna brezčasnosti. Trkala sem po steklu: »Mama, ti si moja mama.« Kakor da so se vsa njena desetletja zlila v eno točko, ki je bila onkraj mojega dosega… Spomnila sem se na kamniti vodnjak sredi dvorišča pri stari mami, ki je bil pokrit z masivnim lesenim pokrovom. Otroci se ga nismo smeli dotikati, morali smo razumeti, da če padeš v vodnjak, te ne bo nikoli več nazaj. Kakor da jo vlečem iz tega vodnjaka…Je daleč, je tako daleč…

Ponedeljek, 27. april 2020

Dragi dnevnik! Tudi danes sem bila pred stekleno steno. Kakor že toliko petkov in svetkov sem se tudi danes sklonjena prestopala, stala v širokem razkoraku in počepala. Tudi danes sva z mamo vsaka s svoje strani božali steklo in brez uspeha skušali uloviti najini roki. Tudi danes sva objemali vsaka svojo punčko in šteli avtomobile. Tudi danes so bili najini nasmehi brez dotika, najine besede pa so se nemo odbijale od stekla. To traja že dva meseca.Preveč je! Na seji Odbora za zdravstvo so tako predstavniki medicine kot Skupnosti socialnih zavodov govorili o trpljenjuin samomorilnosti  starostnikov, ker so že toliko časa brez pravih človeških stikov s svojci. Francijo je pretreslo sporočilo šestindevetdesetletne gospe, ki se je širilo po medijih: »Tukaj sem zaprta cel dan, to ni življenje!«Zato so odškrnili vrata domov in spet dovolili obiske. Mamica moja zlata, danes je naš praznik! Dan boja proti okupatorju, dan osvobodilne fronte. Tudi mi se bomo osvobodili! V maju se bomo borili, da se zamrznjena ključavnica na teh gluhih steklenih vratih končno odpre! Svoboda narodu!

Ana Iljič, maj 2020