Brigita namreč deluje v Slovensko etnografskem muzeju, kjer dela kot prostovoljna kulturna mediatorka. Poleg tega že vrsto let obiskuje tudi Univerzo za tretje življenjsko obdobje. Pove, da jo študij polni, bogati in vedno znova širi njena obzorja. Več v intervjuju...
Ga. Brigita, več kot 13 let ste že upokojena. Kako se je vaše življenje spremenilo od upokojitve naprej? Bi lahko rekli, da ste (morda tudi s pomočjo UTŽO) odprli nova življenjska obzorja v jeseni vašega življenja?
Moje življenje se je po upokojitvi zelo spremenilo. Poiskati sem morala novo socialno sredino, izkoristiti svoje vitalne sposobnosti, se na novo vključiti v družbo. Že kmalu sem se vpisala na Univerzo za tretje življenjsko obdobje (UTŽO), ki jo obiskujem še danes. Leto za tem sem začela delati kot prostovoljna kulturna mediatorka v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Tudi to je bil eden od izobraževalnih programov UTŽO. Vse to mi je omogočilo, da pridobivam nova znanja in se aktivno vključujem v družbo.
Kot opazim, vam dolgčas zagotovo ni :) Kaj v tem trenutku vse delate?
Delam v Slovenskem etnografskem muzeju kot prostovoljna kulturna mediatorka. Občasno vodim po razstavah (Plečnikova Lectarija, Sveti konji - nebesni jezdeci). Po predhodnem dogovoru sodelujem tudi v drugih projektih v muzeju. Že šesto leto pa sem vpisana v študijsko skupino Ustvarjalno pisanje na UTŽO, pod mentorstvom gospe Neli Filipić.
Kaj vas najbolj veseli in kaj morda pogrešate sedaj, ko ste v pokoju?
Pisati zgodbe o svojih čustvih, ljudeh in spominih je zame poseben izziv in užitek. Izpolnjuje pa me tudi mediatorstvo v muzeju. Mislim, da počnem točno to, kar me veseli in bogati moje življenje. Še posebej me veseli, da sem, skozi svoje delovanje, uspela povezati našo študijsko skupino s Slovenskim etnografskim muzejem. Nekatere razstave, kot na primer Bosi. Obuti. Sezuti. in Mi za mizo, so namreč postale navdih za pisanje naših zgodb. Zgodbe smo lahko predstavili javnosti na posebnih literarnih dogodkih. Pravkar pa zaključujemo pisanje zgodb in pesmi na temo Čas, ki jih bomo predstavili na, ali ob novi stalni razstavi Človek in čas, ki jo muzej pripravlja ob svoji sto letnici delovanja.
Če se ozrete 13 let nazaj. Vas je bilo morda česa še posebno strah na tej življenjski prelomnici (upokojitev)?
Po eni strani sem občutila določeno tesnobo in strah. Po drugi strani pa sem vedela, da ne bom obtičala doma. Nisem takšna oseba. Rada se družim, sem komunikativna imam veliko znancev in prijateljev. To mi je vlivalo upanje, da bom morda našla nekaj, kar me bo zanimalo in veselilo. In res je bilo tako. Seveda sem bila ponosna, da je bilo za mano lepo število aktivnih let v službi, ki sem jo z veseljem opravljala. Spoznala sem, da se s tem življenje ne konča. Hotela sem se preizkusiti v nečem novem, se učiti in družiti.
Zakaj ste se odločili, da postanete študentka UTŽO?
Na UTŽO sem se vpisala nekaj mesecev po odhodu v pokoj. Za to možnost sem izvedela od tistih, ki so tja že hodili. Predvsem sem se hotela učiti, izvedeti kaj novega in utrditi staro. Univerza ponuja mnoge različne programe. Vsak, ki to želi, lahko najde kaj zase. Danes, po tolikih letih, se mi zdi vseživljenjsko učenje prava stvar. Starejši ne želimo od družbe le sprejemati, ampak ji tudi enakovredno vračati, seveda po svojih zmožnostih.
Pritegnilo vas je predvsem pisanje in izbrali ste program Ustvarjalno pisanje? Je bilo ustvarjalno pisanje vaša želja že od nekdaj ali ste povsem po naključju izbrali program? Oz. po kakšnem ključu ste izbirali programe?
Predvsem sem že od nekdaj rada prebirala knjige. V mojem življenju jih je bilo ogromno. In ko bereš, začneš razmišljati, da bi tudi sam kaj napisal. To je bila priložnost da se preizkusim tudi v tem. Ni pa vse tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled. Treba se je naučiti te obrti. Se literarno izražati in včasih obujati tudi neprijetne in boleče spomine. In želiš, vsaj pri meni je tako, da to, kar napišeš, kdo tudi prebere ...
Katere programe ste še obiskovali?
Obiskovala sem še tečaj tujega jezika. Bilo je zanimivo, veliko sem ponovila že osvojenega znanja. Nisem pa jezika uporabljala v praksi, toliko, kot bi si želela.
Kaj pa sodobna tehnologija in pametni telefoni – vam predstavlja to izziv in kako ste presegli morebitne ovire pri tem?
Ja, kot mnogo drugih, sem se morala tudi sama spopasti s sodobno tehnologijo. Že v službi sem se seznanila s tem in nekaj tega tudi uporabljala. Pametni telefon uporabljam toliko, kolikor je to potrebno. Da si poenostavim nekatere stvari v zvezi z bančnim poslovanjem in vzpostavljanjem kontaktov. So pa ta orodja za nas starejše nekaj, v kar smo pravzaprav prisiljeni, če želimo ostati v stikih z ljudmi.
Si predstavljate svoje življenje brez nadaljnjega izobraževanje in tudi obiskovanja UTŽO?
Težko. Želim nadaljevati z tem. Pisati zgodbe in delovati kot kulturni mediator mi pomeni popestritev mojega vsakdana in me motivira k nadaljnjemu izobraževanju.
Ste takoj vedeli, da boste ostali aktivni še naprej in nadaljevali pot pridobivanja novih znanj in širjenja obzorji tudi po upokojitvi?
Vedela sem, čeprav prave predstave o tem, kaj bom počela, takrat še nisem imela. Ampak, če nisem hotela, sem morala ukrepati. Danes mislim, da mi je uspelo.
Kaj svetujete posameznikom, ki so tik pred upokojitvijo in jih je morda strah te velike spremembe?
Svetovala bi jim, naj jih ne vodita malodušje in strah. Naj poskrbijo, da bodo ostali še naprej povezani z ljudmi. Poiščejo naj si nekaj, kar imajo radi, pa do odhoda v pokoj tega, iz različnih razlogov, niso mogli početi. Dejavna starost je vrednota, ki nam starejšim daje poseben smisel v tretjem življenjskem obdobju. Naj ne izgubljajo dragocenega časa. Kot sem zapisala v svoji metafori o Času: "Čas je bonbon. Lahko ga poješ, ne da bi okusil njegovo sladkobo."