Prazniki so praktično pred vrati. V tem času se tudi družbeno močno poudarjajo "veselje", veselo druženje, praznična evforija je na vrhuncu, in verjetno si globoko v sebi vsi želimo biti v tem prazničnem času obkroženi z najdražjimi, se z njimi veseliti, deliti ljubezen, dobro voljo. Pa vendar, veliko ljudi tega nima. Družine so disfunkcionalne, razbite. Ljudje živijo tudi sami - v takšnem položaju so se znašli, zaradi različnih življenjskih situacij. Predvsem med starejšimi je osamljenost , zaradi različnih razlogov, torej, zelo pogosta.
Kaj svetujete starejšim posameznikom, ki bodo med prazniki sami? Kako si lahko popestrijo dneve, praznike?
Za marsikoga praznični čas ni najbolj čudovit čas v letu. Hitro se lahko prelevi v nekaj zelo stresnega, še posebej za starejšo populacijo, ko naj bi bil to čas preživljanja z bližnjimi. Mlajše populacije imajo že formulirane svoje družine, ostali bližnji pa so lahko žal že preminuli, kar nam lahko še dodatno vzpodbudi občutke žalovanja in osamljenosti.
Kaj lahko storimo, če bomo za praznike sami? Naj nas ne omeji miselnost, da zaradi morebitne težje mobilnosti/gibljivosti ter drugih morebitnih zdravstvenih težav nič ne zmoremo in je najbolje ostati doma. Lahko se sprehodite po centru svojega domačega kraja in užijete božično vzdušje, od okrasja do različnih predstav. Lahko se povežemo z lokalnimi društvi, kjer organizirajo druženja za starejše. Okrasite si dom, kot bi vam ustrezalo. Če nimamo možnosti druženja s svojo družino, nam lahko k boljšem razpoloženju pripomore druženje z mladino, ter v nas vzbudi dele, ki kar nekaj časa že spijo. S tem namenom lahko kontaktiramo mladinske centre kjer bodo otroci zelo veseli obiska starejših (lahko jim podelite svoje življenjske zgodbe in anekdote ali pa jih naučite vaših veščin kvačkanja, šivanja ali česa podobnega). Lahko se lotimo tudi peke piškotov ali slaščic, ki nam ustrezajo. Če ste sami, bo izbira lažja, saj se ne bo potrebno kregati katere piškote naj raje specite😊.
Žalost je pogosto spremljevalka osamljenosti. Bodisi, ker smo izgubili najdražjega in bomo zato te praznike brez njega bodisi, da smo že dlje časa v takšni situaciji in občutimo (decembrski) družbeni pritisk, da moramo biti veseli, a smo v resnici žalostni, osamljeni. Kako se spoprijeti z žalostjo in čustveno težo? Pritiski „veselih praznikov“ nam lahko v resnici še okrepijo žalost...morda celo depresijo?
Predvsem je pomembno, da si občutkov žalosti in osamljenosti ne zanikamo, saj bodo ta, ko bomo najmanj pričakovali privrela na plano. Žalost in osamljenost se lahko prelevita tudi v depresijo. Pomembno je, da si občutke/občutja priznamo in si ne dovolimo, da nas ''vlakec žalosti'' popelje navzdol. Seveda je priporočljivo, da se (če lahko/je možno) vključimo v različne aktivnosti, druženja in podobno. Pomembno pa je dejstvo, če se lahko o svojih občutkih ter mislih s kom pogovorimo. Če to ni možno z družinskimi člani, se lahko obrnemo na prijatelje? Če je odgovor zanikalen je seveda dobro obiskati osebo, ki je za to strokovno usposobljena, katera nam lahko pomaga prebroditi za nas težko obdobje.
Kako pa lahko prepoznamo razliko med žalostjo in depresijo? Kakšne so razlike?
Žalost je normalna reakcija na izgubo, razočaranje, težave ali druge za nas težke situacije. Občasna žalost je del človeškega bitja/čustvovanja. V omenjenih situacijah žalost izzveni in lahko nadaljujemo z vsakodnevnim življenjem.
Depresija pa lahko prizadene vsakogar, za njo ni vedno nekega specifičnega razloga. Če potrtost in žalost trajata več kot 14 dni, pa je to že depresivno stanje. Pri slednjem primeru je potrebno poiskati strokovno pomoč. Če se depresija ne zdravi, lahko privede do številnih zapletov v osebnem in poklicnem življenju, vključno z ogrožanjem lastnega življenja, zato je pomembno, da si priznamo svoja občutja ter poiščemo pomoč.
Kaj lahko naredimo, če pri sebi prepoznamo, da postajamo (ali smo) depresivni?
Najpomembneje je da se ne osamimo, čeprav nam počutje dirigira ravno nasprotno. Dobro je, če pravi čas prepoznamo lastno počutje, oz. vzorec mišljenja, ki nas vleče navzdol. S tem smo naredili že zelo veliko. Pomaga tudi, če se zaupamo bližnji osebi ali usposobljenemu strokovnjaku, saj nam ta lahko poišče pomoč, če sami tega ne zmoremo.
Pa vendar. Mnogi starejši so sami med prazniki, a ne osamljeni. Nekako se znajo zamotiti, ustvarjajo, poiščejo družbo, pokličejo koga, gredo na dogodek itn.. Zakaj se pri nekaterih starejših razvije osamljenost, morda celo depresija in ne najdejo izhoda, pri drugih pa ne?
To je lahko odvisno od več dejavnikov. Morda je oseba, ki je bolj nagnjena k osamljenosti in depresiji pred kratkim izgubila sopotnika, s katerim je bila skoraj celo svoje življenje, in se je težje privadi na to, da je sedaj potrebno funkcionirati v ednini. Odvisno je tudi kako določena oseba kooperira z različnimi življenjskimi situacijami. Nekdo se iz ''napake'' ali dotične situacije nekaj nauči ter s tem okrepi svojo frustracijsko toleranco, medtem ko bo druga oseba ''napako'' doživela kot poraz, iz katerega se ne bo izcimilo nič dobrega. Torej, če težje predelamo ali ne predelamo izgube ali težje funkcioniramo sami, bomo najverjetneje bolj nagnjeni k depresiji in depresivnim občutkom. Tu gre predvsem za našo osebnostno strukturo ter način spopadanja z vsemi življenjskimi situacijami, ki nam pridejo naproti.
Staranju se ne moremo izogniti. Z njim prihajajo tudi boleča slovesa in izgube dolgoletnih življenjskih sopotnikov. Odrasli otroci pa pogosto nimajo časa, da bi lahko več kakovostnega časa namenili svojim ostarelim staršem. Kako se pripraviti na vse to - na možnost, da bomo nekega dne praznovali morda sami božič, novo leto, brez najdražjega ob sebi?
Rojstvo in smrt, oba sta neizogibna procesa, katera moramo dati čez. Če se še tako trudimo, se ne moremo pripraviti na to, da ne bo boleče, ko bomo izgubili ljubljeno osebo. Lahko pa se posvetimo mehanizmom predelave občutkov in strahov, ki nas pestijo. Ko žal napoči čas žalovanja, je pomembno, da si dovolimo proces žalovanja tudi v svojem tempu izpeljati. Če si lastna občutja zanikamo oz. jih potlačimo, lahko privede do občutkov depresije in podobno.
Zavedajmo se, da imamo samo ta trenutek, ki se dogaja ''zdaj'', ter ga poskusimo izkoristiti kot nam najbolje ustreza. Torej, pomaga nam, da namenimo bližnjim dovolj časa ter smo odkriti s svojimi občutki in mišljenji, da morda ne ostanejo stvari ne izrečene, kar pogosto ljudje kasneje obžalujemo.
Lahko morda podelite z nami kakšne praktične pristope, kako si lahko pomagamo, če nas zgrabi osamljenost, žalost med prazniki?
Vsak posameznik je svoj individuum, zato se pristopi razlikujejo glede na vsakega posameznika posebej. Priporočljivo je, da vsak poskusi in odkrije, kaj mu najbolj ustreza. Splošno pa smo lahko pozorni, da ob tovrstnih počutjih obudimo/ohranimo stike z ljudmi in se ne osamimo. Se potrudimo biti aktivni, če ne pride v poštev telovadba, je hoja zelo priporočljiva. Ta nam dvigne hormone sreče, kar pa zelo pripomore pri tovrstnih občutkih. K boljšemu počutju pripomore tudi uravnotežena prehrana ter vsakodnevna rutina.
Kdaj pa je njuno potrebno poiskati strokovno pomoč?
Torej, če naše neobvladljivo stanje traja dlje časa in moti naš vsakdan oz. vsakodnevno funkcioniranje in imamo ob tem lahko tudi moten ritem spanja, je priporočljivo in pomembno, da ob tem poiščemo strokovno pomoč. Za podporo na tovrstni poti se je dobro obrniti na organizacije za duševno zdravje in/ali stopiti v stik s psihologom, psihiatrom ali psihoterapevtom.
Morda je dobro omeniti tudi miselnost, ki je pogosta v družbi: da je samoumevno, da so starostniki v svojem obdobju življenja potrti, zaprti vase in ne družabni, kar pa še zdaleč ne bi smelo držati. V vsakem obdobju svojega življenja si smemo dovoliti živeti polno. V vsakem obdobju življenja je v ospredju nekaj drugega, vsem obdobjem pa je skupno to, da smo lahko veseli svojega vsakdana ter da se veselimo polnosti življenja ter živimo tako kot si želimo.
Dobro se je spomniti, da imamo mi moč nad situacijo in ne situacija nad nami.
Diana Ploj Zec je specializantka psihoterapije in ustanoviteljica Centra za psihoterapijo. Več o centru in njenem delu si lahko preberete tudi na njihovi spletni strani TUKAJ.