Začeli se bomo srečevati, klepetali bomo ob kavi ali kozarčku vina, skromnost v hrani in uživanju bo postala nekaj samoumevnega, saj se bomo veselili le tega, da se bomo znali družiti in cenili bomo tisto, kar imamo ter ne bomo hrepeneli po tistem, česar nimamo.
Bila sem v zmoti. Življenje je teklo naprej po utečenih tirnicah. Moja diagnoza je dosegla le peščico tistih, ki so bili trenutno poleg v minevajočem poletju. Bil je čas dopustov in sproščenosti, le kdo bi se ukvarjal z boleznijo. Tudi sama včasih nisem o njej rada govorila in če se je le dalo, sem se takšnim pogovorom izogibala. Poskušala sem razumeti, da se o ’tabu temah’ tudi v prihodnje ne bomo množično pogovarjali, sploh pa ne v času, ki ne prenese resne tematike. Rak je bil ’tabu tema’ od nekdaj, dojela sem, da bo tako tudi v prihodnje, zato ni imelo smisla, da bi hodila okoli in spraševala poznane, če vedo, kaj se mi je zgodilo. V resnici nisem hotela nič drugega, kakor svoji generaciji in tistim, ki so starejši, povedati, da lahko nad vsakim izmed nas visi črna senca smrti, naj ne bodo naivni, kakor sem bila sama, in sem odrivala nekaj, kar je poslano kot darilo. Program Svit je zagotovo darilo, ki se ga sprejme z odprtimi rokami, ker lahko podari življenje. Meni ga je.
Navsezadnje pa ni moja skrb, da bi reševala, saj me k temu ni nihče povabil, niti prosil me ni nihče, tako se mi je zdelo še najbolje, da pometam le pred svojim pragom, pa spremljam svet okoli sebe, ne da bi kar koli komu rekla. Osredotočila sem se na hrano in ugotovila, da se mi je povrnil okus in počasi sem začela uživati vse, pa mi ni delalo težav. Tako so se mi tudi tisti na hitro izgubljeni kilogrami pričeli spet nalagati in moja upadlost je izginila. Barvo na obrazu sem imela rožnato, le lica so bila udrta, saj sem v nekaj dneh prehitro izgubila težo. Strah je vendarle naredil svoje, nekaj pa tudi doslednost pri hranjenju, saj sem želela svoje telo z naravnimi pomagali narediti čim bolj bazično, da se rak morebiti v kislem okolju ne bi množil in širil. Še vedno pa je bilo zaskrbljujoče izpadanje las v šopih in lomljenje nohtov. Sedaj sem vedela, da je bilo v zadnjih mesecih nekoliko večje izpadanje las zaradi pomanjkanja železa, saj se je telo pričelo braniti z vsemi silami, mene pa je tudi na tak način želelo opozoriti, da nekaj z mano ni v redu. Ampak še vedno sem imela pred očmi, da je temu kriva mena, saj se ob tem dogajajo, kakor so mi povedali, tudi takšne spremembe. Tokrat sem želela obojemu narediti konec, saj se mi je zdelo, da mi lasje še vedno preveč izpadajo in da se mi nohti lomijo brez razloga. Šla sem tudi v to bitko ter uspela poiskati recept naravnih sestavin ter vztrajala nekaj tednov, da je bila zmaga spet na moji strani.
Da mi je operacija pustila spominske vrzeli, je bilo spoznanje, s katerim se nisem mogla
sprijazniti. Po mesecu dni, ko sem prebrala več kot štirideset raznih knjižnih naslovov, sem nekega dne želela narediti seznam z vsebinami in sem knjige jemala v roke, da bi začela s kratko obnovo. Prva knjiga, ki je imela poseben pomen, Kruh na vodi, je ostala brez povezave dogodkov in oseb. Bila sem šokirana. S kakšnim navdušenjem sem vsebino povedala Sabini, po kratkem času pa mi je kar izginila iz spomina. Tudi Ptiči ne pojejo opolnoči niso dobili moje spominske zaznave. Knjige sem odlagala drugo za drugo, da bodo počakale nekega trenutka, ko bom zbrala moč in bom napela vse sile v obnavljanje njihovih vsebin. Kar pa sem prebrala, sem z izrednim občutkom in sproti obnavljala, saj se mi je velikokrat zazdelo, da imam spominsko luknjo, ki se širi. Včasih sem se želela spomniti kakšne besede, mogoče imena poznane osebe, ki sem jo srečala, pa si nisem mogla priklicati, kar sem želela. Nekaj mesecev sem čutila čudno nelagodje ob teh spoznanjih, ampak vedela sem, da je vse možno zgraditi z majhnimi koraki in močno voljo. Po drugi strani pa sem celo razmišljala, da če mi je dano živeti brez spomina, kakršnega sem imela pred tem, bom vzela v zakup, da se je tudi to zgodilo z določenim namenom.
Z mojimi čutnimi zaznavami ni šlo tako gladko, kot bi si želela, saj je nekako vse dogajanje prihajalo za mano. Nenadoma me je zagrabila vzhičenost, da sem ostala živa, potem se je priplazila otožnost in nemoč, ker nisem zmogla niti priklona, kaj šele počepa. Občasno sem se zazrla v večno zadrgo, ki sicer ni bila moteča, ampak sem ob tem pomislila, kako mi je Fabijan pripovedoval kirurginjine besede o tumorju, saj le-ta ni bil na lociranem mestu, zato je morala moja čreva položiti na operacijsko mizo, da ga je poiskala in izrezala. Človeške anatomije ne poznam, zato mi ni bilo jasno, kako sem lahko že naslednji dan po operaciji sledila ’atletičarki’ in dvigovala noge, da se niso čreva sesedla skupaj. Gotovo je dobro, da vsega tega nisem vedela tisti hip, ko se je dogajalo, in nisem bila niti miselno prisotna. Vedela pa sem, da me čaka kolonoskopija in nekje iz ozadja je začelo kljuvati, da bom imela na preizkušnji svoj bolečinski prag. Vedno sem imela visoko bolečinsko stopnjo in prepustila sem se sedanjosti. Odločena sem bila, da se bom z vsako neznanko in vsakim strahom soočila tedaj, ko ga bom zaznala, saj nima nobenega smisla pričakovati nekaj, kar ni nujno, da se bo sploh zgodilo.
Dogajalo pa se mi je mnogo. Tudi sporočila, ki sem jih prejemala, so bila kot jutranja dobrodošlica. Občuteno sem tudi jaz pošiljala elektronsko pošto. Veliko sem razmišljala. Vedno znova mi je bilo lepo spoznanje, da življenje teče in jaz tečem z njim. Pravzaprav hodim, stopicam in diham. Živim sedanjost in se veselim, da bo prišla prihodnost. Kakšna bo, mi je bilo popolnoma vseeno, samo da mi bo podarjeno življenje darovalo zdravje, pa je bil miselni trenutek popoln. V to popolnost sem prejela telefonski klic. Klicali so iz Svita. Povabili so me k sodelovanju, da bi kot ambasadorka v Programu Svit delila svojo zgodbo in z njo potrkala na vest tistih, ki so neodzivni, ko jih povabijo k oddaji blata. Nisem razmišljala, saj sem si rekla, da sem v življenju verjetno naredila že čisto vse, zato je gotovo napočil čas, da grem iz svojih dosedanjih okvirjev in spregovorim, kar bi bilo verjetno še pred letom dni nemogoče.
V javnosti nisem imela težav, da povem svoje mnenje. Tudi na kulturnem področju nisem imela ovir, da se ne bi pojavila na prireditvah, kjer sem dodajala svoje kulturne drobtinice. Zasebno življenje pa je bilo nekaj, o katerem nisem govorila javno. Tisti, ki so mi bili blizu, so poznali mojo življenjsko pot, ki je pred prijatelji nisem skrivala. Bežnim znancem ali celo neznancem pa nisem govorila o svojem počutju in zdravstvenem stanju. Tokrat pa sem bila pozvana in stopila sem korak v tisto smer, kamor so želeli, da stopim.
V Cankarjevem domu je bil poseben dan. S Fabijanom sva si ogledala predstavitveni utrip in se približala stojnici, kjer je imel Svit tudi model debelega črevesa. Bila sva prijetno in toplo sprejeta, jaz pa sem spet delila pozdrave, nasmehe in objeme. Nadstropje višje je bil predstavitveni prostor. Ob glasbi godbenikov sem prvič odstrla svojo zgodbo in prisotnim položila na srce, naj ne zavržejo povabila, saj Svit dobesedno rešuje življenja - rešil ga je tudi meni, tako jih lahko sedaj nagovarjam. Ob tem se je odrskemu dogajanju, ko sem podpisala listino ambasadorstva, pridružil tudi Uroš. Tako sva se spoznala in potem sem ga s smejočim se pogledom, v katerem so se lesketale solze, prvič objela in se mu še enkrat zahvalila za njegovo vztrajnost, ki me je ohranila ne le pri življenju, ampak mi je tudi spremenila marsikateri pogled na življenje. Po takšni izkušnji, ki je prišla tako nenadoma, da sem za trenutek ostala celo brez diha, sem prišla do spoznanja, da je živeti najlepše darilo, ki ga imam.
Leto 2013 me je zaznamovalo z diagnozo rak. Preživela sem in se s hvaležnostjo zavezala Programu Svit, da postanem njegova ambasadorka ter s svojo zgodbo osveščam neodzivne v preventivni program raka na debelem črevesu in danki. Potrebovala pa sem tudi pisalno terapijo, da sem na tak način prestopila šok, ki sem ga iznenada doživela, ko sem se začela zavedati, da se mi izteka življenje. V minulem letu sem postala ambasadorka portala MojaLeta.si in pričela z objavami zgodb iz knjige Diagnoza, ko zastane dih. A sem se najprej posvetila pisanju knjige, ki sem jo javnosti predstavila minulo jesen. Knjiga Diagnoza, ko zastane dih, ima 13 poglavij. V njej so na poseben način zapisane zgodbe, ki sem jih doživljala v času bitke z rakom. Vsebini sem dodala moj pogled na življenje in moje videnje na mnoge stvari, ki se dogajajo v vsakdanu, tako sem vsakemu poglavju dodala t. i. nasvete in sporočila. V knjigi so zapisi mojih najbližjih, ko so spregovorili o tem, kaj so doživljali, ko so izvedeli, da imam raka, mojih prijateljic, objavljenih pa je tudi nekaj zgodb oseb, ki so se prav tako srečale z diagnozo rak. Knjiga je barvna in kot rdeča nit so v njej razpete fotografije mavric, ki so jih posneli različni fotografi.