Izpoved slovenske upokojenke: »Začeli so me spraševati, če sem ovca«

Moje zdravje > Varna starost | piše: M. L. | 21.10.2020
Da se resnično lahko kaj tako krutega dogaja kjerkoli, zgodilo se je v Sloveniji, težko verjamemo. A se je zgodilo. Zgodbo pretresene upokojenke objavljamo v celoti.
Foto: freepik.com
Foto: freepik.com
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Na družbeno omrežje Facebook je kolumnistka, zdravnica nevrologinja, nevrofiziologinja in humanitarna delavka Ninna Kozorog zapisala pretresljivo zgodbo. Gre se o prestrašeni starejši upokojenki, ki so jo verbalno napadli trije mlajši ljudje, ker je v trgovini nosila masko.

Po njenih besedah je gospa, ki jih šteje čez osemdeset, odšla v trgovino po pecilni prašek, tam so jo napadli trije mlajši ljudje in silili vanjo ter jo spraševali, če je ovca, ker nosi masko. Rekli so ji, da je zaradi takšnih kot je ona, v državi sedaj vojaški režim in da je vse izmišljotina. Niso nosili mask, gospe pa so govorili, da je 'staruhinja' in 'poslušna ovca', opisuje Kozorogova.

Ce kdaj - je ZDAJ cas, da smo Ljudje drug do drugega. In namesto, da napadamo drug drugega, si raje pomagajmo. In ko srecate starostnike - dajte jih ogovorit prijazno, pozdravit. Pomagat zlozit stvari na pult. Pokazat znizane izdelke. Se stegnit na “tavisoko” polico. Jim morda “castit” eno zemljico.
Morda res ne vidimo nasmeha drug drugega, lahko pa tega OBCUTIMO.
Ps2: to ni post pod katerim se bodo trla nesoglasja o maskah da-ali ne. Tu je na prakticnem (ne osamljenem) primeru pod vprasaj postavljeno nase spostovanje zasebnosti drugega. In misel, da MORAMO se kako omiliti v teh casih nestrpnost. Na eni in drugi strain,” je med drugim še zapisala Kozorogova. Njen celotni zapis si lahko preberete spodaj, do objave na družbenem omrežju Facebook pa boste prišli, če kliknete TUKAJ.

Ob 15.20 vceraj mi je zazvonil telefon.
Stevilka ene od “mojih” starostnic.
Hlipajoca. Komajda je izdavila, kaj jo muci. Jok. Jok. Stiska. Sama sem v mislih ze skorajda klicala resilca, ker sem pomislila, da je kje padla, si zlomila kolk. Hja, sem le zdravnica.
“Jaz ne upam vec ven”.
Ha???
Gospa jih steje nekaj cez 80.
Zivi v majhnem stanovanju nedalec od mene. Enkrat tedensko gre po nakupih, ce mleku, kruhu in pasteti lahko recemo tako. Ta samostojnost ji daje dostojanstvo.
V #projektVida je bila vkljucena se preden smo ga pravzaprav poimenovali tako.
Pokretna, bistra gospa, ki jo je zivljenje teplo od mladosti. In ki na jesen svojega življenja prešteva kovance za žemljico.
Odsla je v trgovino po nekaj osnovnih zivil, ki jih vsak mesec kupi na nase bone, saj njena pokojnina ne preseze 350e (varstveni dodatek ima in z njim doseze borno minimalno prezivetveno mejo).
Jokala je.
Pa je nisem videla ali slisala jokat, ko je umrl edini sin. Ko so ji grozili z odklopom elektricne energije, ker ga ni zmogla placati in takrat (se ni vedela), kako in na koga se obrniti.
Tokrat je - Prestrasena. Iztirjena.
“Samo po pecilni sem sla.” mi je hitela pojasnjevat. “Imela sem masko, da se ne bi kaj nalezla. Sem le stara. V trgovini so bili 3 mladi brez mask, sem se jih zelela izognit. Stara sem, bolana. Kdo bo mene zdravil? Moja pljuca ne bodo zdrzala...”
Poskusala se jim je ognit.
Kar je v zaprtem prostoru trgovine tezko.
Ni jih ogovarjala - in to ji verjamem. Je ena tistih omikanih gospa, ki mi 2 leti ni upala povedati, da ne pije kavice, ampak caj ... in je kavo podarjala sosedu.
“Zaceli so me sprasevati, ce sem ovca
in riniti v mene. Da zaradi takih kot sem jaz je zdaj v drzavi vojaski rezim. Ker jim vse dovolimo. Da je vse samo izmisiljotina nase drzave, da nam vlada ta drzava. Vsi so bili brez mask. Mene je bilo strah, sem kar sla. Nisem niti kupila stvari. So se mi smejali. Da sem ‘staruhinja poslusna’, ‘ovca’. “.
“Strah me je”.
Gospa je bila prestrasena. Iskreno. Hipertonik. Prebolel rak dojke pred 20 leti. Sladkorna bolnica. Stara 80let.
Ljudje. Kaj vam je?
Ce se strinjate - ok.
Ce se ne - ok.
Marsikdo marsicesa ne razume.
Se morda ne strinja.
Tudi jaz cesa ne razumem. Sem morda skepticna. Pa ne “posiljujem” ljudi v Sparu. Tusu. Na ulici.
Se je kdo vprasal, s cim pa se ukvarjamo tisti, ki delamo s starostniki? Tudi ostalimi ranljivimi skupinami?
Zapiranje gostiln pomeni, da se nam je zmanjsalo stevilo lokalnih ponudnikov toplih obrokov, s katerimi imamo dogovor. Kaj bomo? Nimajo vsi dostav. In ce - je treba dostavo placat.
Zmanjsuje se stevilo zasebnih ponudnikov nege in pomoci na domu, v katero so vpeti strostniki. Kdo bo to prevzel?
Marsikateri starostnik, ki ga se nismo ujeli v #projektVida, nima dopolnilnega zavarovanja. Ali veste, kaj pomeni to? Racun, ce zboli? Kdo bo to uredil, placal?
Kako bo s trgovinami?
In ali veste, kaj se zgodi, ce se poslovijo? In nimajo svojcev? Mislite, da se ne zavedajo tega? Da se ne pocutijo odvec? Da si ne zelijo dostojnega pogreba, a zanj nimajo niti sredstev.
Je mar TO res potrebno?
Vsak ima svojo svobod(n)o (voljo).
A - Vasa svoboda se konca tam, kjer se zacne svoboda drugega. Spostujmo to. V teh casih se posebej.
Ps: ne moremo vplivati na to, kaj in kaksna bodo pravila. Lahko pa vplivamo na to, da ne sirimo se dodatne NESTRPNOSTI. Histerije.
Ce kdaj - je ZDAJ cas, da smo Ljudje drug do drugega. In namesto, da napadamo drug drugega, si raje pomagajmo. In ko srecate starostnike - dajte jih ogovorit prijazno, pozdravit. Pomagat zlozit stvari na pult. Pokazat znizane izdelke. Se stegnit na “tavisoko” polico. Jim morda “castit” eno zemljico.
Morda res ne vidimo nasmeha drug drugega, lahko pa tega OBCUTIMO.
Ps2: to ni post pod katerim se bodo trla nesoglasja o maskah da-ali ne. Tu je na prakticnem (ne osamljenem) primeru pod vprasaj postavljeno nase spostovanje zasebnosti drugega. In misel, da MORAMO se kako omiliti v teh casih nestrpnost. Na eni in drugi strani.
Foto:
Mateja Jordovič Potočnik
Kako lahko pomaga vsak od vas/nas: https://www.projektvida.org/kako-pomagati
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Oprosti

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kako zdržite?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke Misli: Kako sprejemamo življenjske resnice?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Moje največje življenjsko poslanstvo

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Naredijo več kot morajo

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kaj vse odklanjamo, dokler smo zdravi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Marija Hrvatin

Marija Hrvatin
pisateljica, kolumnistka


"Življenje je preveč lepo, da bi ga zatemnila z nepomembnostmi; v tej zgodbi je zdravje biser, ki ima neprecenljivo vrednost tukaj in zdaj. "

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.