KOLUMNA: "Kako dolgo bomo še navadne ovce?" (2/3 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Potem – bilo je precej let kasneje – ko smo na neuspeli upor ovac proti volku že pozabili, me je nekoč ista ravnateljica ustavila na šolskem hodniku, rekoč: »Zakaj nikoli ne podpišeš pod svoje zgodbe v Šolskih razgledih naziva naše šole? Veš, da zgodbe in potopise vsi radi preberemo. Knjižničarki sem naročila, naj vsak tvoj članek izreže in pritrdi na oglasno desko.« Prosim? Osupnila sem in ostala brez besed, kar še danes obžalujem. Redko se mi zgodi, da ne odreagiram, a takrat me je ženska tako šokirala, da nisem našla ustreznega odgovora. Kakšna dvoličnost!

V naši ljubi deželici na južni stani Alp se zadnje čase v bistvu ne dogaja čisto nič dobrega. Z izjemo uspešnih nastopov naših športnikov meseca februarja na olimpijadi v Sočiju, kjer je veselo mahal s svojo zastavo celo predsednik države. A teh sijajnih dni je bilo vse prehitro konec in spet ni nikjer nikogar, s komer bi se Slovenčki lahko poistovetili, nikogar, ki bi nam vlil vsaj malo nacionalnega ponosa. Čeprav nisem športni tip, sem budno spremljala dogajanje v Sočiju, se veselila vsake kolajne posebej in trpela z vsakim poražencem. Dejstvo je, da so nam katastrofalne razmere po žledolomu in obsežnih poplavah v ljubi domovini posrkale še zadnje sapice vetra iz kril. Poleg zanič gospodarskega stanja, kaosa v politiki, enormne zadolženosti države, izjemno visoke brezposelnosti, vse večje materialne (in duhovne) revščine nas je udarila še narava! Samo še strmoglavimo lahko kot goreči cepelini!

Nekoč so rekli, da je čas, ko se upokojiš, najprijetnejši del slehernikove zrele dobe, zdaj pa … Zdi se mi, da še nikoli nisem preživljala tako hudih duševnih (in finančnih) kriz kot od dne, ko sem prenehala delati v šoli. Najbolj me bremeni razmišljanje o otrocih. Ne vidim svetlobe na koncu tunela. Oba sinova imata družini, a od štirih odraslih je zaposlen le starejši sin. Snahi doma gospodinjita, čuvata otroke in obupujeta, ker ni dela, nobenega, kje šele takšnega, za kakršno sta diplomirali na univerzi. Mlajši sin je trenutno na zavodu, morda se mu bo kaj odprlo (pravi on) v Avstriji. Resnično brezupno! To me zelo obremenjuje in tudi zaradi razmišljanja o otrocih me pogosto vrže iz postelje tudi ob dveh zjutraj. Te čase res veliko razmišljam. Zjutraj je razmišljanje najbolj produktivno. Najbolj me mori usoda otrok, vnukov, vseh mladih, ki so postali tarča zgrešene politike sedanje in minulih vlad. Ni zaposlitev, če ni dela, pa lahko mladi le životarijo, zapravljajo najlepša leta življenja, in edina zaposlitev, ki preostane veliki večini, je obiskovanje enot Zavoda za zaposlovanje. Ta pa seveda tudi ne more pričarati delovnih mest. Križana gora, kam smo prišli! Tako ponosna sem bila na oba otroka, ki sta doštudirala, si ustvarila družini, zdaj pa obtičala v slepi ulici. Pomagati kaj dosti ne morem – iz pokojnine komaj kaj. Moralna podpora je pa bolj tako – ne vino ne voda! Ob takih mislih me pogosto pogreje, pritisk se mi dvigne do stropa in potem si moram olupiti nekaj zobov česna, da se spravim v red!

Prejšnji mesec mi je starejši sin dejal: »Z Dino razmišljava, da bi spokala in se preselila v Kanado.«

»Raje v Butan, čudovita dežela je in tam res krvavo potrebujejo biologe,« sem mu smeje odvrnila, misleč, da je Kanada spet ena njegovih krutih domislic, s katerimi me pogosto iztiri.

»Ne šalim se, mama!« Njegov ostri, grenak pogled me je prestrašil.

»Si neumen? Kam boš šel z majhnima otrokoma? Kar tako – v Kanado?«

»Iz moje plače ne moremo preživeti! Saj vidiš, sposojava si pri vaju, pri njenih, nikamor ne prideva. Moj dohodek komaj pokrije najemnino za stanovanje, režijske stroške in hrano. Nujno potrebujeva avto … in Dina bi rada delala. Ko jo gledam, kako vegetira doma ob otrocih, se mi para srce. Trideset let je stara, z univerzitetno diplomo v žepu, pa nima enega dne delovne dobe. To jo ubija.«

»Razumem, vidim in vem … toda v Kanado? Ne moreš kar spokati kovčkov in oditi. Potrebuješ gotovino, saj tudi tam ne delijo služb kar tako na pamet!«

»Pozanimala sva se pri pristojnih agencijah, brez skrbi. Seveda ni enostavno. A tu v Sloveniji še lepo število let ne bo priložnosti za mlade. Kdo pa se sploh resno ukvarja z nami? Nihče! Govorijo, pišejo, obljubljajo, nezaposlene mladine je pa vsak dan več. Saj vidiš.«

Verjamem, da je v stiski. Na tisoče mladih družin je v slepi ulici. In hudo mi je zaradi obeh snah, saj vidim na njiju vsakokrat, ko pridejo domov na obisk, kako zagrenjeni sta, pogosto apatični, ko nanese pogovor na prihodnost. Ni normalno – ženska, polna energije, nabita z znanjem, voljo do dela, pa zapravlja dragocena leta doma s kuhalnico v roki. In otroka morata vsak čas v vrtec, kako se bosta sicer naučila socialnega vedenja, komunikacije z vrstniki? … Ampak v Kanado! Zmrazi me. Kako bom obdržala stik z vnukoma, kako ju bom videla rasti, zoreti?

»Kaj pa, če bi poskusila kje bliže? V Avstriji, Nemčiji, Švici? Nemško znata, angleško … Kanada je na koncu sveta!« težko izdavim in solze mi silijo v oči.

»V Kanadi je veliko Slovencev in Dina bi kot slovenistka morda dobila službo v kakšnem kulturnem društvu, knjižnici, kaj vem …«

Vidim, da mu je hudo. Ljubi bog, kam smo zabredli. Kakšna država smo? Diplomirane ljudi potiskamo v tujino, postali so neznosno breme. Zakaj smo jih pa šolali? Jim vlivali upanje, jim obljubljali, da bomo druga Švica … zdaj bomo pa kvečjemu druga Grčija ali Ciper. V meni se dviguje grenak bes, za katerega pogosto ne vem, kako bi ga krotila.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3
Morda te zanima tudi:

Pomagajmo dveletnemu Bonu, da bo lahko hodil!

Mali Bono se je rodil z redko vrsto žilnih tumorjev po ...

Misel za 15. november

Začnimo ta težek teden prepojeni z Ljubeznijo z veliko ...

Vse moje ženske prednice so imele raka in umrle ...

Že nekaj časa se nisem počutila preveč dobro, potem pa ...

Novembrska Vzajemnost: O spletu, zajtrku, tesnobi in modi

Izšla je novembrska številka Vzajemnosti, ki prinaša ka...

Ko se v družbi izgubi zaupanje ...

Sredi koronskih časov, neoliberalizma, potrošniške druž...

Razstava Mesto 65+ o starejših, ki so jo navdihnili starejši

Starejši morajo biti vključeni v vse faze prostorskega ...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.