KOLUMNA: "Kako dolgo bomo še navadne ovce?!" (3/3 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Misli na otroka me pogosto ubijajo. Veliko premlevam, kako bi se dalo rešiti zadevo. Ker pa nisem sivobradi poslanec iz ene slovenskih občin, ki je v posmeh vsej državi brez kančka sramu kršil vse predpise, da je zagotovil blaginjo sinovoma - enemu dobro službo, drugemu stanovanje za bagatelo - bo moj otrok najbrž res moral spokati kovčke in se z družino preseliti v tujino! Moj mož, ki ga od časa do časa zgrabi sveta jeza, pravi, da bi, če bi imel puško, šel v parlament in postreljal vse, ki bi mu prečkali pot. Potem pa po abecedi še vse tajkune, ki so nas oskubili do kosti, pa se še kar šopirijo in jim za nič ni mar. Brez pomisleka!

Ko se prebudim, zamorjena od skrbi in turobnih misli, me najbolj pomiri kuhanje. Pripomore, da preženem najmračnejše misli. Najraje kuham jedi, ki so užitne več dni, na primer zelje, repo, ohrovt, polnjeno papriko, golaž, bograč, zelenjavne enolončnice in podobno. Posebno v zimskem času je dobro, da lahko pripravim večjo količino hrane, ki jo nato sproti popestrim s palačinkami, pudingom, sadnim jogurtom, kakšnim »hitrim« pecivom, sadjem ali kompotom. Še sreča, da z možem nisva niti malo izbirčna. Sva pa huda mesojedca, kar seveda ni najboljše za pritisk, holesterol, sladkor, telesno težo in najbrž še za kaj. Navada – železna srajca! Spomnim se let, ko sem študirala. Takrat sva s cimro v študentskem domu živeli skoraj izključno na mesu. Njeni so bili veliko prekmurski kmetje, redili so piščance, svinje in govedo, tako da je prišla ob ponedeljkih v dom z velikansko potovalko mesa v vseh mogočih "oblikah": bile so krvavice, klobase, pečenka, tlačenka, dimljeno meso, meso iz tünke, ocvirki z zaseko … Ljubi bog, koliko mesa sva požrli! Pa se nama ni tako lepilo na kosti kot sedaj, ko sva obe v letih! Malce že popazim: zjutraj samo sadje in kozarec mlačne vode, za kosilo le polovico krožnika sveže kuhane hrane , pa brez kruha, testenin, samo s solato, zvečer kak jogurt, tisti z 1,6 % maščobe ali spet samo voda. Pa ni videti, da bi me bilo bistveno manj kot pred tem dietnim življenjem. Vneto prebiram nasvete strokovnjakov o zdravi prehrani, vendar ugotavljam, da me pogosto zmedejo. Eden trdi, da je paradižnik jako dober, drugi, da je rakotvoren. Za špinačo je veljalo, da naj je ne dajemo majhnim otrokom, zdaj jo spet vneto priporočajo. Podobnih primerov je še in še. Še najbolje je ravnati se po receptih naših babic, ki se gotovo niso prenajedale, žrle čokolado in sadne jogurte, saj tega ni bilo mogoče dobiti. Tudi banan ne in še marsičesa. Moja 86-letna mati pravi, da se počiti najbolje po dobrih koruznih žgancih, krompirjevi juhi z ajdovo kašo ali kislem zelju, tudi če v njem ni niti koščka mesa. Prav ima.

Ja, moja jutra so zelo intenzivna. Če je zunaj lepo – poleti in jeseni – sedem na balkon in preštevam letala, ki jadrajo po temni preprogi neba, vijugajo med zvezdami, da se zdi, kot bi slalomirala ali se igrala igrico Ti loviš. Kako rada bi bila tedaj potnica v katerem izmed njih. Ni ga lepšega kot si oprtati potovalni nahrbtnik in kreniti v svet. Novi kraji, nove pustolovščine, novi izzivi. To je tisti del življenja, ki te prepoji z dolgoročnimi vtisi, slikami, ki leta in leta ne zbledijo. In navdihujejo, da rojevaš vedno nove zgodbe, misli, pesmi, raseš in bogatiš ob njih. Te čase me najbolj vleče na Tibet. Malo smo ga že »ovohali« na potovanjih po indijskem Ladaku, Nepalu, severozahodu Kitajske in Pakistanu. Čudoviti, skoraj neokrnjeni kraji, kjer turizem še ni pustil svojih uničujočih sledi. Lhasa, Šigatse, Guge, Kajlaš, zasnežene gore, puščavska pokrajina, črede jakov, obrazi ljudi, ki sta jih mraz in žgoče sonce spremenila v usnjene maske … Joj, kako lepo bi bilo, če bi lahko uresničila sanje in krenila tja za kakšen mesec dni. Kajti to so zdaj res le še sanje. ŠE pred leti bi kupila vozovnico in šla, zdaj pa je vse drugače … Iz naših pokojnin si tega pač ni mogoče privoščiti, in kot grozijo, bo le še slabše. Mislim, da niti naš Karli ne bo mogel več dolgo braniti pravic upokojencev. No ja, poleg tega imajo druge zadeve prednost pred potovanji. Žal bo, kot kaže, še kar lep čas tako.

Okrog šeste, še v trdi temi, v dnevni sobi običajno zabrni stacionarni telefon. Jasno, moja mama. Nikoli se ne bi hotela učiti rokovanja z mobilnikom, kakor se nikoli ne potrudi usvojiti kakšne tehnične spretnosti. Še zaves si ne zna sama obesiti. Dokler je bil še oče živ, ji ni bilo treba skrbeti za nič takega, zdaj pa niti noče. Pravi, da ima »pri roki« tri hčere in tri zete – zakaj bi se torej obremenjevala s takimi nepomembnimi malenkostmi. Čudna ženska je in pogosto me spravi na rob pameti. Denimo s tem vsakodnevnim jutranjim telefoniranjem. Kliče le zato, da potrdim svoj prihod k njej ob osmi uri. Vsak dan ista pesem. Pa res nikoli ne izpustim te skupne jutranje kave, ki je postala tako zabetoniran obred, da ga nič in nihče ne bi mogel spremeniti. Vem, da je jutranje druženje z mano zanjo – 86 let staro ženico – najsvetlejši del dneva, a se mi pogosto ne ljubi, ker je nadležno. Močno je naglušna, tako da nikoli ne morem biti prepričana, ali je prav razumela, kar sem ji povedala, ali je sploh slišala, kaj ji govorim. Na ulici in v trgovini vpijem, da se vsaj za silo zmeniva. Prodajalke so naju že vajene, na ulici pa mimoidoči pogosto strmijo v naju, misleč, da se prepirava.

»Si danes spet vstala ob pol štirih?« me sprejme, se smehlja in čaka na potrditev retoričnega vprašanja, čeprav dobro ve, da je poizvedovanje o trenutku mojega jutranjega prebujanja povsem odveč. Vsak dan je enako. Včasih ne odgovorim in potem je že sumničava: »Si slabe volje? Se je zgodilo kaj hudega? Sta se z Jožijem kaj skregala?« Kako me to jezi! Ugriznem se v jezik in se trudim, da ne bi vzkipela. Včasih se komaj krotim, da ji ne povem, kako se mi ne ljubi pohajkovati z njo po mestu, trgovinah, kavarnah, da bi raje posedela z znankami, prijateljicami ali preprosto ostala doma. Ne spravim iz sebe. Moja mama je in vem, da ne bo več dolgo. In rada jo imam. Torej greva vsak dan na sprehod po mestnem parku, mimo kulturnega doma, pokukava v katero od trgovin, če kaj potrebuje, potem sedeva v kavarni na čaj ali kapučino, se pogovarjava o vremenu in o tem, kaj bo kuhala ta dan … In ko jo pospremim domov, vem, da sem ji polepšala dan, jo razveselila in ji vlila občutek varnosti. Name se vedno lahko zanese, kar dobro ve.

Tako je to. Ni preprosto biti ženska v teh grenkih časih. Tudi če si upokojenka. Moški si privoščijo lagodnejši vsakdanjik: časopis, televizija, druženje s prijatelji, morda še sprehod za rekreacijo in to je to. Miselna telovadba, skrbi za vsakdanjik prepuščajo nam. Gospodinjstvo, skrb za otroke, vnuke, starše, morda še vrt pa ostane nam – ženskam, tako kot je bilo, ko smo še hodile delat. Saj bi šlo, ker rada delam, hočem delati, a me boli vse to, kar se dogaja okoli nas, pogosto tako zelo, da postanem apatična in si mislim, da je ves moj trud brez zveze. Potem se pošalim sama s sabo rekoč, da nas lahko reši le prijazna lila kravica, ki bi deželo napihnila, »namehurčkala« in bi se na valovih njenih dobrih namenov končno vendarle stisnili drug drugemu v objem, si pokazali, da se imamo radi ne glede na to, kdo je na levi, na desni, v sredi ali na obrobju … in odločno stopili naprej v srečnejšo prihodnost. Zaslužimo si jo!
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2 3
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Oprosti

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kako zdržite?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke Misli: Kako sprejemamo življenjske resnice?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Moje največje življenjsko poslanstvo

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Naredijo več kot morajo

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kaj vse odklanjamo, dokler smo zdravi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Vlasta Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic


"Nihče ni popoln; ne mlad in ne star, šele vsi skupaj lahko zgradimo lepši in srečnejši svet."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.