Ko sem se upokojila, sem imela toliko načrtov za »tretji polčas« življenja, kot rada v šali povem, da bi vse težko na hitro stresla iz rokava! Če delaš v prosveti, kot sem jaz celih 39 let, si leta in leta od jutra do noči navit kot pero urnega mehanizma, ki nikoli ne popusti, edino poči lahko, ampak potem je časomer fuč! In ta občutek, da moram biti neprestano v pogonu, mi je ostal, čeprav je minilo od upokojitve že celih pet let. Mož pravi, da nisem normalna, da ne znam živeti kot upokojenka, ampak vztrajno vlečem ta svoj navidezni voz dolžnosti in obveznosti kot trmasta mula, ki nikoli ne odneha. Kolikokrat me je vrglo pokonci sredi noči, ko sem dobila krasno zamisel za pouk naslednji dan, pa sem šla vročo idejo hitro zabeležit bodisi na papir ali na računalnik, da ne bi izpuhtela. Pogosto sem zapisala kar celo pripravo na pouk, ker mi je spanec ušel in bi se v postelji le brez zveze premetavala.
Spomnim se – bilo je pred božičem. Svojim učencem 9. d oddelka sem želela pripraviti božično-novoletno darilce, ki bi jim ostalo v spominu kot unikatno, neponovljivo. V oddelku je bilo 19 učencev. Že nekaj časa sem jih pozorno opazovala in si vsak dan beležila drobne dogodke, opažanja med urami slovenščine, njihove reakcije na problematiko v 9. d in začela potem kakšen teden pred prazniki pesniti, za vsakega učenca po dve štirivrstičnici. Poleg vsega drugega dela je šlo jako počasi, tako da pred zadnjim učnim dnem nisem »obdelala« niti polovice učencev. Ni mi preostalo drugega, kot da sem zadnjo noč pesnila vse do štirih zjutraj. V šolo sem šla omotična, kot bi bila zadrogirana. A ko sem videla njihove osuple obraze in svetle oči, ki so še in še prebirale verze na doma izdelanih voščilnicah, je prijeten občutek uspeha odtehtal vse muke pretekle naporne noči. Hvala bogu je bilo takšnih dogodivščin res veliko, tako da imam na leta svojega službovanja v osnovni šoli ogromno krasnih spominov. No, in podobno se mi dogaja tudi zdaj. Včasih me prebudijo verzi, drugič prebedim noč zaradi zgodbe, za katero čutim, da jo moram napisati od začetka do konca, sicer ne bo prava. Ni druge – ko me prime ustvarjalni navdih, hitro vstanem in grem beležit. Kuj železo, dokler je vroče, kot pravimo.
Morda res drži, kar trdi moj modri mož, ki s spanjem nikoli ni imel težav, da ne morem popustiti! Zjutraj me občutek dolžnosti obvezno vrže iz postelje najkasneje tam okoli pol štirih. Oblečem se - jutra so te čase še kar hladna – in že med oblačenjem kombiniram, kaj bom skuhala za ta dan. Medtem ko čakam, da zavre voda za prvo kavo, obvezno prižgem računalnik in preverim pošto, kajti večina mojih dobrih znank mi napiše kaj pozno zvečer, ko že dremam ob televiziji. Nato v miru spijem kavo in preletim novice na teletekstu TV Slovenije. Včasih dobim dober namig za pisanje kratkih pripovedi prav ob branju vse bolj črnih novic iz domačih logov. Na primer: pred časom me je pošteno pogrela neprijetna zadeva s poslanko, ki sem jo imela za zgled vseh žensk v parlamentu, ker govori zmerom preudarno, zbrano, svoje misli utemeljuje, njen govor in jezik sta skoraj brezhibna … No, potem se ti pa ta gospa pred vključenimi televizijskimi kamerami prav pritlehno usaja na mlado novinarko Kanala A, ko jo ta čisto profesionalno in utemeljeno vpraša o tem, kaj je energetska izkaznica zgradbe. Tisti dan so poslanci namreč razpravljali tudi o tem, čemu bodo sploh koristne te t. i. energetske izkaznice (razen mastnim zaslužkom strokovnjakov, ki jih bodo pisali). Da je ni sram, gospe poslanke! Takšno vedenje, pa še posneto za televizijo. Zdaj verjamem, da drži – naši poslanci so povsem izgubili stik z realnostjo. Mi pa to gledamo, se zgražamo – storimo pa velik NIČ! Morali bi na barikade kot Ukrajinci, ki vedo, kaj hočejo. Ali kot državljani Bosne in Hercegovine. Enim in drugim je prekipelo. Kdaj bo pa nam? Kako dolgo nas bodo še potiskali v brezno? Kako dolgo bomo še navadne ovce?
Res smo navadne bedne ovce! Ovce – da. Spomnim se zoprne zadeve z »ovcami«, ki se je zgodila na moji šoli pred kakšnimi petnajst leti … Tedanji šolski minister s pregreto glavo si je zamislil (po njegovem mnenju) odličen sistem napredovanja učiteljev v plačne razrede in strokovne nazive. Sistem je učiteljska srenja sprejela z dokajšnjo naklonjenostjo, misleč, da bo konec nemogoče uravnilovke, ki nas je potiskala vse v isto vrečo. Pa je imel ta novi sistem veliko črno piko: v prvi fazi so lahko zelo pridni, aktivni in prepoznavni učitelji napredovali za več plačnih razredov naenkrat, vendar seveda le z blagoslovom ravnatelja. In kaj se je zgodilo? Odpadli smo vsi, ki jih tedanja ravnateljica naše osnovne šole ni marala. Brez nadaljnjega pa so gladko napredovali »šopkarji«, kakor smo rekli ritoliznikom in vohljačem, ki so si dnevno podajali kljuko ravnateljičine pisarne in to pogosto počeli s šopki v roki, češ da so rožice z domačih vrtov. V kolektivu je zavrelo, pisali smo pritožbe na svet šole, članke v različne medije, zahtevali pravico pri sindikatu, a je bilo seveda vse bob ob steno. Mešanje megle ali po domače »scanje proti vetru«. No, takrat sem v Šolske razglede, strokovni časopis učiteljev, napisala basen Ovce in volk. Veliko članov kolektiva me je navdušeno podprlo, priskledniki pa so me nehali pozdravljati in gledati v oči. Ravnateljica je norela in žugala, in če bi si drznila, bi mi javno pljunila v obraz. Pa se v članku nisem niti za dlako zlagala! Na konferenci je zahtevala, da nihče, ki bo kaj pisal v časopise, naj pod svojim imenom ne navaja, na kateri šoli dela! Med vrsticami: hotela je povedati, da jo vsi pišoči puntarji sramotimo in da tega nikakor ne misli prenašati. Njen sijajni ego je bil močno načet. Torej smo upoštevali, kar je zahtevala. Nikoli več pod članke razen svojega imena nisem zabeležila naziva šole, na kateri sem delala. Ravnateljica je ostala moja zakrknjena nasprotnica še kar nekaj let, obe sva se dobro zavedali, da nimava razen strokovnih zadev ničesar skupnega, in tako je čas dokaj mirno tekel svojo pot. Skušali sva se izogibati konfliktom in spregovorili druga z drugo le, ko je bilo nujno. Nasploh so se odnosi med delavci v kolektivu po omenjenih dogodkih močno skrhali.