Ja, res je, včeraj sem bila zelo jezna. Pa ne na druge- nase.
Že pred meseci me je poklicala neka gospa, recimo, da ji je ime Pepca.
»Ali bi bili pripravljeni pripraviti Miklavževo darilo za enega od otrok z našega spiska?«me je vprašala.
Seveda sem bila pripravljena! Logično. Z veseljem.
Potem pa sem dobila seznam želja, ki jih sicer nisem čisto dobro razumela, a naj bo. Saj je Sv. Miklavž in bom tiste ''čungalunga'' zadeve že nekje našla.
»Najbolje, da igrače naročite preko interneta. Kitajci imajo najbolj poceni. Za razliko v ceni pa lahko kupite še kakšno majico s ''čungalunga'' junakom,« me je podučila Pepca.
Priznam. Na to, da moram prositi za pomoč Kitajce, če želim pripraviti Miklavževo darilo, nisem niti pomislila. Pravzaprav sem na namig celo pozabila. Ko je bil Knjižni sejem, sem se sicer spomnila, a sem raje kupila nekaj več knjig, prepričana, da bo prav tako dobro.
Konec prejšnjega tedna me Pepca ponovno pokliče, ter me pobara, če so Kitajci že kaj poslali.
»Niso,« ji po pravici povem,«sploh nisem naročala. Kupila sem nekaj knjig in upam, da ne bo nič narobe!«
Skoraj jo je kap.
»Ne, ne, ne, gospa Miklavčičeva! To n tako enostavno, kot se vam zdi. Vsaj decembra morajo tudi revni otroci dobiti enake igrače, kot jih bodo dobili bogati.«
»A knjige niso primerne?«
In potem sem včeraj sedla v avto in se na vrat na nos odpeljala v Ljubljano.
»Čungalunge ne boste nikjer dobili. Že pred več kot tednom dni smo jo razprodali. Vsi otroci jo hočejo imeti, zato.«
In potem sem v zadnji trgovini- sita vsega, (in to šele po tem, ko sem se komaj prerinila do prve prodajalke), kupila nek približek čungalungi. Ki za povrh sploh ni bil poceni.
»Svetujem vam, da spravite račun,«mi je preroško svetovala prodajalka.
Nič nisem rekla, le čudno sem jo pogledala.
V darilni škatli so se potem znašle knjige, ki jih sicer ni bilo na seznamu želja, pa šah- tudi tega ni bilo, ter bomboni. A ne tisti- s spiska, temveč kar eni.
»Bomboni so bomboni, mar ni tako?!«
Na prireditev, ki so ji rekli Miklavž, sem pritekla v zadnjih sekundah. In potem zagledam na odru nekega Poldeta, ki je igral nekega Miklavža, okoli njega pa je bilo še par maškar, za katere se ni vedelo, kaj točno so.
Paketi so se razdelili s svetlobno hitrostjo, kajti Poldetu, ki je igral nekega čudnega Miklavža, se je blazno mudilo. Očitno je bil plačan od hitrosti in ne od veselja, ki ga je prinesel med otroke.
Otroci so medtem odprli darila. Tisti, ki so dobili čungalungo, so vriskali od veselja, ''moj'' otrok pa je deloval kot kup nesreče. Nazadnje je jezno vrgel ponaredek čungalunge ob tla, nakar še bombone.
»A vidite, kaj ste storili?« mi je očitajoče zašepetala Pepca, medtem ko mi je v roke stiskala nov spisek, tokrat za Božička, lahko tudi za Dedka mraza.
Pustila sem, da je list padel na tla, vstala sem in odšla.
Nikoli več me ne bodo imeli prefrigani kitajski trgovci s svojimi modnimi igračami v pesti, nikoli več!
Ponoči nisem mogla spati. Neštetokrat sem se spomnila na tisto pomarančo, ki je splesnela v nekem predalu, ker otrok menda ni bil dovolj priden.
In ni mi bilo lahko pri srcu.