Sreča in zadovoljstvo
V študijskem krožku transakcijske analize (Medsebojni odnosi) v poglavju o čustvih pogosto poudarim, da tisto, česar si dolgo želimo in z naporom prislužimo, prinaša srečo, da pa, nasprotno, potešitev nelagodja prinese zgolj kratkotrajno zadovoljstvo, sreče pa ne; naspimo se, z mraza pridemo na toplo, lakoto ali žejo potešimo in smo zadovoljni. Bolje se počutimo, zadovoljni smo. Dolgo in vztrajno si nečesa želimo, se trudimo, dosežemo cilj in smo srečni. Tem večji je, tem bolj ali dlje smo srečni! No, ne prav dolgo in seveda, če si to čustvo dovolimo. Zdaj se mi je želja uresničila, a preseneča me, da to moje nagrajeno hrepenenje ne prinaša občutka izpolnjenosti, da življenje doma ni darilo meni, je bolj preživljanje votlega časa, je nekakšen oklepaj sredi življenja.
Kaj imata skupnega Lars von Trier in Albert Camus?
Prav nič, ali pač! Zadnji teden sem preživela ob dveh avtorjih, danskem filmskem režiserju Larsu vonTrierju in pisatelju Albertu Camus-ju. Ne vem, če je Lars von Trier dober izbor za te čase, kajti v njegovih filmih iz globin njegove duše vre nezavedno, želja, da v ljudeh zbudi strah in gnus. Teh čustev si ne želim in zamerim mu, da jih odlaga na gledalce. Zato navadno bežim od njegovih filmov, a tokrat sem izbrala Melancholijo, estetsko pripoved o koncu sveta (ali ogroženosti na eni strani in nas, ljudeh ter naših obrambnih mehanizmih, ki pomagajo in nas branijo pred možno bolečino in neprijetnimi čustvi. Teh ni le 9 ( Sigmund Freud) ali 42, kot jih je naštela Anna Freud. Mislim, da jih je toliko kot je ljudi, da jih vsakdo ima na zalogi več, in tako je prav, le tako se lahko prilagajamo. Imam prijateljico. Ko jo nekaj prizadene ali prestraši, pravi: »Saj je povsod tako« in potem ji je laže (zanikanje). Imam prijatelja, ki zanika obstoj tega, kar ne mara slišati. Zanikanje je najpogostnejši obrambni mehanizem. »Virus Corona ni nič drugega kot gripa. Te se ne nalezeš, če paziš, ne?«
Moj prevladujoči obrambni mehanizem je, da skušam razumeti. Toda, kako razumeti virus Corona, ko še infektologi ne vedo, kako se bo obnašal, kaj se bo zgodilo? Toda jaz vseeno poskušam razumeti. Iščem podobnosti, da lahko sklepam. Gledam oddajo, ki razčlenjuje opis kuge v Marseillu leta 1720, kolere na Korziki leta 1911, gledam filme, berem Camus-jevo Kugo, berem o virusih gripe in vidim, da bo na koncu vse dobro. Razmišljam, kako se ob smrti nekoga ali skupni nesreči ljudje razgalimo, kako se naši običajni obrambni mehanizmi lahko tudi sesujejo. Tako kot v von Triers-ovi Melancholijii. Nekdo, ki se brani z akcijo, praktičnimi rešitvami za življenje, nekdo, ki izrazi strah in joka, nekdo, ki se nenehno smeji. »Nekaj Ti moram povedati. Sovražim tebe in tvojo firmo, tvoje zbiranje denarja«, Kerstin, glavna junakinja, na svoji poroki vrže v obraz svojemu šefu, kajti njegovega iskanja moči (denarja za vsako ceno), ne prenese. Ta pobesni. Kerstin si ob prihajajoči nesreči prizna, da moža pravzaprav ne mara in ga pusti oditi. Njena nadvse organizirana sestra, ki jo zmoti vse, kar ni po vnaprej predvidenih korakih, se nenadoma ne more več opreti na svoje togo obnašanje, strah prevlada. Skratka; Melancholija je polna lepote, bistre severnjaške svetlobe, brezhibno vzdrževanih trat, meglic, igranega veselja povabljencev - navsezadnje gre vendarle za poroko, vesel dogodek - prelepo glasbo itd., kar daje okvir pripovedi o psihi povabljencev in razloži, kako ljudje lahko nepričakovano reagiramo ob velikih spremembah, ki nam ogrožajo psihično ravnotežje.
Biti optimističen je naloga starejših
Virus Corona in nevarnost, ki jo ta prinaša, je priložnost, da razmišljamo o svojih obrambnih mehanizmih. Nekateri bi bili radi prostovoljci, darovalci časa, energije, znanja, so solidarni; drugi spet so normativni, obtožujejo druge, da se obnašajo na nesprejemljiv ogrožajoč način, na pripombo: »Ne vem, kako bom to zdržal«, pa človeka odpravijo z: »Tako kot vsi drugi,« in mu tako odvzamejo možnost, da razgali svoje občutke in si tako olajša dušo. Tretji se obnašajo v slogu »me prav malo briga«, samo da je meni dobro. Četrti so previdni, nočejo vznemirjati drugih in potonejo v tišino. V Franciji je neka ženska pretepla nekoga zato, ker je bil Kitajec in je v njenih očeh utelešal nevarnost. Če se temu pridruži še kdo na visokem položaju, denimo Trump s trditvijo, da je virus Corona tuji virus, se lahko sovraštvo do tujcev razplamti. Odrasli otroci in mladi na videz ljubeče, a vendar paternalistično nastopajo do starejših in jih prezgodaj delajo betežne: »Glej, da boš, glej, da ne boš, razumeš?» Nekaj, kar sicer počnejo na nežnejši, bolj prikrit način. Starše, starejše poskušajo »spametovati«, kajti srednje generacije imajo najmočnejši položaj v družbi in to lahko storijo. Jaz sem »ploščo obrnila«. Ko grem v trgovino, jih vprašam, kaj potrebujejo, da jim prinesem mimogrede, četudi težko nosim. Michel Serre, francoski filozof, je pri 86-ih dejal, da mora biti optimističen, da daje zgled mladim. Morda je to zares naloga starejših.
Moj obrambni mehanizem je razumeti, kot sem dejala. Zato berem Camus-ja itd. Berem ga drugače kot nekoč in odkrivam pisatelja in človeka, brezhibnega človeka, kot je zanj dejal nek filozof. Moj obrambni mehanizem je tudi delo, malo manj kot običajno, delo »od doma«, kot pravijo. Je pa v vsem tem nekaj dobrega; partnerji v evropskih projektih smo zdaj spoznali, da smo veseli drug drugega, kadar se povabimo«na virtualno kavo« in vsaj enkrat ne govorimo o ocenjevanju kakovosti, evalvaciji, financiranju, rokih. Vsaj enkrat ne govorimo o delu, marveč o sebi in virtualne meje naredijo prostor v vklenjeni duši. Še nikoli med nami ni bilo toliko smeha. Zdaj smo si priznali, da Evropa ni le nadležna birokracija, da imata koncepta evropska zavest in evropska identiteta svojo veljavo in vrednost.
Dr. Dušana Findeisen vodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri SUTŽO
Z izobraževanjem starejših, ki ga je prva uvedla v Federativno Jugoslavijo, se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje leta 1984 in so-ustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsenica obdonavskega združenja DANET, avtorica več monografij in več sto člankov ter so-avtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.