KOLUMNA U3ŽO: Vsi Zoomi tega sveta ne zaležejo toliko kot en sam pogovor iz oči v oči

Ne glede na to, koliko smo geografsko oddaljeni drug od drugega, si zmeraj želimo tudi bližine in odnosov. Bolj uporabljamo nove tehnologije, bolj smo oddaljeni drug od drugega, bolj se nam oglaša vrojena nam želja, da bi bili fizično obdani z ljudmi. To velja za prav vse generacije, ne le za starejše.
Vsi Zoomi tega sveta ne zaležejo toliko kot en sam pogovor iz oči v oči. (foto: freepik.com)
Vsi Zoomi tega sveta ne zaležejo toliko kot en sam pogovor iz oči v oči. (foto: freepik.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Nedavno sem tako prisluhnila izjavi ravnatelja neke osnovne šole, ki je dejal: »Doslej smo verjeli predvsem, da je naloga šole, da otroke nekaj nauči. To je neovrgljivo dejstvo, a pokazalo se je, da šola uči tudi to, kako dobro preživljati čas, biti dobro z drugimi, dobro živeti«.

V izobraževanju odraslih in starejših odraslih to spoznanje nikakor ni novost. Že dolgo namreč vemo, zakaj se odrasli učijo: za to, da bi znali, pa tudi zato, da bi pripadali in nenazadnje, da bi postali to, kar lahko postanejo; da bi odkrili, kdo so, kaj zmorejo, kaj želijo, da bi bili bolj samozavestni, da bi jim bilo dobro itd. Spominjam se študentke, ki se nikoli ni vpisala v univerzitetni študij in je šele na univerzi za tretje življenjsko obdobje odkrila, da se zna učiti in da jo učenje veseli. Do tega spoznanja je prišla, ker so ji »sošolci« v študijski skupini dali vedeti, da izvirno misli in sklepa, da ji gre presenetljivo dobro od rok argumentiranje, da ji gladko tečeta misel in beseda. Izobraževanje ima vsekakor več in veliko plati … in trhlo je znanje, ki ni podprto z odnosi, s fizično in socialno bližino. 

Študij skupaj z drugimi gradi odnose, nemalokrat za celo življenje
Peter, študent sociologije na Open University v Londonu, v sloviti britanski ustanovi, kamor se odrasli, željni znanja, lahko vpišejo brez posebnih preprek in študirajo na daljavo, denimo, sociologijo, tri ali pet let, je povedal: »Nazadnje diplomiramo, a kaj, ko se ne počutimo, da smo sociologi. Imamo znanje, to vsekakor, a ker smo študirali na daljavo in nismo bili deležni odnosov z drugimi sociologi, ker nismo bili v njihovem okolju in nismo bili na okroglih mizah, nismo razpravljali o filmih, ki bi jih morali gledati skupaj, nismo skupaj ponočevali, nimamo občutka, da smo sociologi.« Identiteto gradimo skozi oči in pogled , ki ga imajo drugi na nas.

Od doma nimamo dostopa do »kolektivne inteligentnosti«
Če študiramo ali delamo na daljavo, od doma, smo ob znanje, ki se rojeva iz tega, da smo skupaj v vsej svoji raznolikosti, iz tega, da imamo dostop do »kolektivne inteligentnosti«. Nekoč sem imela kolega, predavatelja, ki je na fakulteto prihajal z vlakom iz drugega mesta in je ostal z nami le toliko, da je »odpredaval«. Nikoli ni resnično postal del svoje ustanove, redko mu je bilo dano, da nas intelektualno in čustveno obogati in da mi obogatimo njega. Vozač, pač! Pa tudi žal mi je za tiste študente, ki ne prihajajo na predavanja, tiste, ki že ob sredah tečejo v varno zavetje doma v drugem mestu in se tako odrečejo univerzitetne kulture, vsega, kar študij skupaj z drugimi še daje, nemalokrat odnose za vse življenje. Ko nam je bila odvzeta možnost, da se srečujemo, pa naj še tako spretno uporabljamo novo tehnologijo, smo si ljudje po »koncu epidemije« pohiteli v objem, z maskami ali brez, kajti vsi Zoomi tega sveta ne zaležejo toliko kot en sam pogovor iz oči v oči. To zdaj vemo in mit, da je tehnologija vsemogočna, je zbledel. 

Čas zase rabimo, kadar smo dolgo zasičeni s stiki in vsem drugim
Pred epidemijo smo govorili, da potrebujemo čas zase, da ga potrebujemo zato, da smo sami s seboj. Potrebujemo, tako je, a le dokler smo zasičeni s stiki, s srečevanjem ljudi v zmeraj novih okoliščinah, dokler je vsega preveč. Potrebujemo ga, ker ne zmoremo več žonglirati z delovnimi nalogami in nalogami, ki nam jih nalaga življenje v družini ali partnerskem odnosu, ker smo prepogosto na poti, polni vtisov. Ko je vsega preveč, pa se nekateri zatečemo v meditacijo, jogo, se podamo na samotno kolesarsko pot, kjer se v mislih pogovarjamo sami s seboj in drugimi, vse v svojem ritmu in zmožnostih. Spremenimo se v samotarje, ki svojih zmožnosti za stike z drugimi ne znamo več uporabiti, četudi jih imamo.

Ne vem, kako bom to zdržala
Občutek fizične osame je za vsakogar drugačen. »Ne vem, kako bom to zdržala,« sem naznanila prijateljem že po treh dneh zaprtosti med domače štiri stene. »Tako kot vsi drugi,« so odvrnili. Slaba tolažba, kajti naša potreba po ljudeh je odvisna od marsičesa in različno težko nam je, ko je ne moremo zadovoljiti. Različno smo ranljivi, osamitev nas različno prizadene. Vsakdo podeduje genski zapis po starših, torej različno močno potrebo po vključenosti in tako smo različno občutljivi za bolečino ob družbeni izključenosti. Samota učinkuje na nas različno tudi zato, ker čustva različno dobro uravnavamo. Koliko močno ali manj močno smo osamljeni, se pokaže tudi skozi to, kakšne odzive drugih pričakujemo. Imam prijateljico, ki je v času epidemije štela, kdo se ji je oglasil in zavedala se je, kdo je ni poklical. Na ta način je ocenjevala svojo (prepotrebno) povezanost z drugimi. 

Med epidemijo smo spoznali omejenost, pa tudi vrednost novih tehnologij
Bomo odslej res pogosteje uporabljali možnost video konferenc? Morda res bomo, a le kot dodatno možnost biti skupaj, kajti vsega ne moremo početi v osami. Problemov namreč ne moremo reševati vsak zase, tudi ustvarjati ne moremo dobro v samoti in ne moremo biti brez škode dolgo sami.  

Kako dobro bomo izšli iz krize, je odvisno od tega, kako dobro bomo skupaj
Sredi ekonomske, družbene, okoljske, biološke transformacije pomeni »biti človečen« tudi biti družbeno odgovoren, vreden zaupanja, empatičen, sočuten, kajti od tega je odvisno duševno zdravje drugih in naše lastno. To starejši ljudje vemo že tako ali tako. Kako dobro pa bomo vsi skupaj izšli iz krize, je odvisno od tega, kako dobro bomo skupaj. Nove tehnologije nas silijo, da znova razmislimo in obravnavamo vprašanje človečnosti, da se znova zamislimo nad tem, kaj danes pomeni biti človek. Tehnologija nam je pomagala, da smo delali na daljavo, toda ali si res želimo s takšnim delom nadaljevati? V času Covida-19 so se nam prebudile tudi neke naše speče zmožnosti, kot denimo solidarnost, zmožnost vživljanja v druge, sočutje. Ali lahko računamo nanje tudi v prihodnje? Pravi odnosi ne morejo biti mehanični, ni jih mogoče vzdrževati posredno preko drugih, ne smemo misliti, da so samoumevni. Sicer pa, to smo nekateri spoznali že prej; če predolgo delamo v samoti, od doma in z računalniki, postajamo depresivni, razdražljivi, izpraznjeni. Preprosto potrebujemo obdanost z ljudmi.

Dr. Dušana Findeisen vodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri SUTŽO
Z izobraževanjem starejših, ki ga je prva uvedla v Federativno Jugoslavijo, se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje leta 1984 in so-ustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsenica obdonavskega združenja DANET, avtorica več monografij in več sto člankov ter so-avtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.

Morda te zanima tudi:

Medicinska sestra iz UKC Ljubljana: »Vsi govorijo, da smo mi ovce«

Iz UKC Ljubljana prihaja posnetek nadzorne medicinske s...

Zgodba iz slovenskega doma ostarelih: »Mama, rad te imam!«

Ranljivi in osamljeni so v teh dneh. Mnogi že dolgo nis...

Kratke misli: Temu ne moreš pomagati

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Izpoved slovenske upokojenke: »Začeli so me spraševati, če sem ovca«

Da se resnično lahko kaj tako krutega dogaja kjerkoli, ...

MOJ NASMEH: Milimeter za milimetrom

Ko si človek nekaj želi, je pač tako, da se čas zanj us...

Kratke misli: Kako naj jo potolažim?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Barbara Bizovičar

Barbara Bizovičar
popotnica


"Sklenila sem, da ne bom več sanjala o življenju, ampak svoje sanje živela!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.