Neformalna oskrba na domu je ključna novost tega zakona in pogoj, da starejše osebe čim dlje ostanejo v domačem okolju. V nadaljevanju nastopi formalna oskrba na domu, ki je ravno tako v tem tekstu postavljena na nerealnih postavkah. Vse pa se vrti okrog kadrov, ki naj bi to izvajali. To področje je velika pomanjkljivost tega predloga in popolno ignoriranje dejanskega stanja in potenciala v Sloveniji. Pa pojdimo po vrsti.
Moj prvi očitek je, da ob veliki stiski za primeren kader, ki naj bi dolgotrajno oskrbo izvajal na domu in ki je pravzaprav bistvo tega zakona, torej, da starejši čim dlje ostanejo doma, pozablja na delovno silo, ki je na voljo, to je na cca 23.000 brezposelnih oseb, starejši od 55 let, ki še niso upokojeni, za trg dela so nezanimivi in za družbo torej popolnoma nekoristni. Ob tem pa v uvodu zakon sanjari, da bi imela ta populacija, če bi se vključila v DO manjše možnosti za vstop na trg dela in bi bila zaradi tega diskriminirana. Prosim vas, snovalci zakona, zbudite se iz romantičnega sanjarjenja o vstopu starejših brezposelnih na trg dela. Ti ljudje nimajo nobenih možnosti več, da jih kdo še zaposli. Pa vendar, ravno ta generacija v Nemčiji opravlja največji del neformalne oskrbe svojih domačih v domačem okolju. Prav tako je več kot 85% neformalnih oskrbovalcev v Franciji družinskih članov, ostali pa so svojci, znanci, prijatelji .
Drugi velik očitek temu osnutku zakona je, da je popolnoma ignoriral inovativne dobre prakse v Sloveniji, ki pa so že utečene in, ki bi potrebovale formalno potrditev, kar bi jim dalo še večji zagon.
Iz skrbi za stareše je popolnoma izključil oziroma ne da veljave aktivnosti znotraj generacije, torej ignorira mlajše upokojence. Pri tem imam v mislih aktivnosti starejši za starejše.Te pobude je potisnil na rob, kot da ne obstajajo oziroma jim daje etiketo sive cone. Bolj kot vse drugo se zakon namreč boji dela na črno. Ali ni prejemnik denarne pomoči tisti, ki bo odločil, za kakšno nego in koga se bo odločil? Naloga zakonodajalca je, da postavi okvir, normativ, znotraj katerega bo možno opravljati dolgotrajno oskrbo in pri tem vključiti vse deležnike družbe. Ob tem pa vemo, da bo bodoča pokojnina komajda zadostovala za preživetje, še posebno v enoosebnih gospodinjstvih ter da bo marsikateri zdrav in aktiven upokojenec proti plačilu pripravljen pomagati drugemu, bolj betežnemu upokojencu.
In tretji očitek: pri snovanju bi moralo sodelovati več ministrstev, pravzaprav kar vsa vlada in pa več javnosti. Povprašati bi morali tudi antropologe in še koga drugega. Pogrešam nacionalno TV ter razprave o tej temi. Na stranko upokojencev pa pozabite. Ta nima s svojo bazo skorajda nobene zveze več, le še ime.
Ob sprejemanju zakona o DO se postavlja vprašanje v kakšni družbi bi pravzaprav želeli živeti. Zakonodajalec se v precejšnji meri naslanja na tako imenovane evropske trende, ki vodijo v ndividualizacijo, osamljenost starostnikov ter v smer, ko družba, država zagotovi večino temeljnih potreb državljana. Zakon o DO v pretežni meri kopira nemški model, na domačo dobro prakso in pa na domače vrednote, po katerih želimo Slovenci živeti, pa je popolnoma pozabil. Preferira in utira pot v družbo individualistov, osamljenih starostnikov (pa tudi mlajših), na odtujene družine, begave otroke itd, kar je seveda trend zahodnega sveta in cilj kapitala, saj tako stanje ustvarja odlične pogoje za potrošniško družbo. Družbo, kjer nezadovoljni posazmezniki hlepijo po materialnih dobrinah, ki naj bi jim dala občutek sreče, ki ga reklame obljubljajo. Ob večerih pa sami obsedijo pred TV ekrani, izčrpani, nezadovoljni, odtujeni, depresivni saj ima njihovo življenje komajda še smisel. Si želimo živeti v taki družbi, si želimo svojo starost preživeti v taki Sloveniji? Jaz ne. Verjamem, da tudi vi ne, zato v akcijo. Še je čas, da pošljete pripombe na ta osnutek zakona. Pošljite ga na Ministrstvo za zdravje.
Še več o avtorici prispevka boste našli tukaj in tukaj.