Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja smo se vprašali, kaj pravzaprav pomeni biti duševno zdrav in kako lahko vsakodnevno krepimo svoje duševno zdravje ter kdaj je pravi čas, da si poiščemo strokovno pomoč.
Torej, kaj pravzaprav pomeni biti duševno zdrav?
Odnose z ljudmi si predstavljajmo kot ogledala
Kot poudarjajo strokovnjaki za duševno zdravje, biti duševno zdrav ne pomeni le tega, da smo brez duševnih bolezni oziroma nimamo nobene diagnoze kot so depresija, shizofrenija ali psihoza, temveč pomeni predvsem to, da se znotraj sebe dobro počutimo. Ko imamo občutek, da smo takšni kot smo ok in brez težav vstopamo v svet, kjer znamo graditi zdrave ter funkcionalne odnose z drugimi ljudmi.
Predvsem to, kako znamo urejati odnose z drugimi ljudmi, je odličen pokazatelj, kako zelo smo čustveno zreli in duševno zdravi. Vsak človek nam namreč sporoča nekaj o nas, s tem, ko v nas nekaj prebuja. Ob vsakem se nam namreč nekaj dogaja in nanj tako ali drugače odreagiramo.
Zato je v vsakodnevnih odnosih dobro samega sebe opazovati, kaj nam je nek posameznik prebudil oziroma kako se je nanj odzvalo naše telo. Pri tem se lahko vprašamo ne le to, zakaj smo se tako odzvali, temveč tudi, ali bi morda v resnici želeli, da bi se odzvali kako drugače.
Če si odnose z ljudmi predstavljamo kot ogledala, ki nam zrcalijo naše dobre in slabe strani, bomo tudi lažje prevzemali osebno odgovornost za težave v odnosih. Partnerju, ki “nas jezi” bi pravzaprav morali reči hvala, da nas je opozoril na nek del naše notranjosti, ki nas boli in ga očitno še nismo dovolj raziskali.
Ko odnosi postanejo kronično boleči ...
Pa vendar včasih odnosi postanejo tako boleči, da imamo občutek, da smo obtičali in prav nič, kar storimo, ne izboljša kakovosti odnosa. Ko torej vidimo, da sami enostavno več ne zmoremo, da se vrtimo v krogu enih in istih “napak”, bolečin, je čas, da si poiščemo strokovno pomoč.
Po navadi si ljudje poiščemo pomoč, ko je frustracija dovolj velika. Ljudje vsekakor ne delamo sprememb, ko smo v coni ugodja. Zato se je vendarle dobro nekoliko "brcniti v rit", če čutimo, da nas bolečine v določenem odnosu/ih (pa tudi, če gre za odnos do samega sebe) vse bolj obremenjujejo.
Vsekakor pa iz svoje glave čim prej odstranite predsodek, da je psihiater, psiholog ali psihoterapevt le za norce. Za tem še vedno zelo razširjenim predsodkom največkrat leži strah pred tem, da se bomo morali čustveno razgaliti oziroma odpreti. In da bomo potem morali nekaj spremeniti, vendar za to nimamo moči. Zato si izmišljamo kup različnih izgovorov, zakaj psihoterapija ni prava rešitev za naše težave, ki pa seveda niso dejanski vzrok našega zavračanja strokovne pomoči, ki bi nam lahko močno olajšala življenje.
Če namreč nič ne spremenimo, bo naše življenje ostalo tako čustveno nevzdržno kot doslej, zato ne dopustite predsodkom in izgovorom, da bi vas ovirali pri tem, da si poiščete pomoč, ko sami več ne zmorete.
Priznam si, da potrebujem pomoč
Preden se torej odpravite k terapevtu, ki vam bo pomagal poiskati glavni izvor vaših čustvenih bolečin, je pomembno, da ste sposobni sami sebi priznati, da potrebujete pomoč. Ta korak bo tudi terapevtu močno olajšal njegovo delo.
In katera je po navadi glavna težava bolečih odnosov? Kot poudarjajo različne psihoterapevtske prakse gre pogosto za to, da se posameznik, par ali družina težko odpove znanim in utečenim načinom odzivanja v medsebojnih odnosih, saj so nam ti v otroštvu ponotranjeni vzorci čutenja in delovanja v odnosih (ki so lahko še tako zelo razdiralni in boleči) vedno predstavljali model odnosa in obenem obljubo, da pa tokrat morda vendarle bo bolje.
Zato smo pogosto pripravljeni vztrajati v zelo bolečih odnosih, čeprav se že z vsem bitjem zavedamo, da nas to uničuje. In takrat je zagotovo pravi čas za strokovno pomoč.
Na terapiji pacient in terapevt tako skupaj iščeta poti, kako biti drug z drugim izven utečenih bolečih modelov, kar postane osnova za pacientove ostale odnose z ljudmi. Psihoterapija torej ni nič strašnega ali le za norce, temveč je rešitev za ljudi v stiski, ki bi radi svoje življenje izboljšali ter se iztrgali iz bolečih nezavednih vzorcev delovanja in čustovanja.
Kaj pa, če imamo duševne bolezni v družini?
So v vaši družinski anamnezi prisotne duševne bolezni in vas je strah, da boste tudi vi zboleli? Če nas je nečesa strah in se s tem pretirano obremenjujemo, zagotovo ni dobro za duševno zdravje.
Če so v vaši družini prisotne duševne bolezni, je vsekakor dobro, da se tega zavedate in temu primero prilagodite način življenja (nič poživil, večja skrb za zdravo prehrano in dovolj gibanja), vendar pa ni dobro živeti v smislu, kot da bolezen že imate oziroma jo boste slej kot prej dobili, saj je vsak človek unikaten in nihče ne more zagotoviti, kdo bo zbolel in kdo ne.
Predvsem pa ne pozabite na moč preventive oziroma skrb za dobro duševno zdravje:
1) Zdrav duh v zdravem telesu. Naš duh bo težko zdrav v bolnem telesu. Zato je pri skrbi za duševno zdravje pomembno poskrbeti tudi za telesno zdravje - zdrava in uravnotežena prehrana, dovolj rednega gibanja in dovolj počitka ter dovolj spanca.
2) Moje življenje. Živite svoje življenje na svoj način, ki vas osrečuje, in to brez občutkov krivde ter primerjanja z drugimi. Ko bo prišla vaša zadnja ura, boste račune polagali le sebi, ne drugim.
3) V skrbi zase IN za druge. Vsak dan bodite pozorni, da ne poškodujete sebe in drugih - tako fizično kot psihično. Naj vas v življenju vodi ljubezen, pri čemer ne pozabite, da dokler ne znamo zares sprejemati in ljubiti sami sebe, tega ne moremo ponuditi drugim.
4) Živite v trenutku. Vsak dan se spomnite, da življenje in čas tečeta ter sta nam odmerjena, zato si dovolite živeti danes in tukaj - v trenutku. Vsak dan vadite čuječnost in se zgledujte po otrocih. Ne pozabite, da z dolgotrajnim tuhtanjem ne morete spremeniti ne preteklosti ne prihodnosti. Vse, kar lahko spremenite na bolje, je v sedanjosti, danes, tukaj v tem trenutku.
5) Ne pozabite plesati. Ples je odlična simbolika življenja, zato nikoli ne prenehajte plesati. Risati. Vrtnariti. Se smejati. Steči po dežju brez dežnika. Pojesti celo čokolado. Povedati partnerju, da ga ljubite. Se prepustiti življenju, da vam pokaže vse svoje darove. In oditi iz okolja ali odnosa, če v njem (več) ne morete plesati.