Vloge je leta 1968 v modelu, imenovanem Karpmanov dramski trikotnik, predstavil psiholog dr. Stephen Karpman.
Žrtev
Za vlogo žrtve je značilen občutek nemoči, razmišljanje, da nimamo izbire, da drugi vodijo naše življenje ter da je naše počutje odvisno od drugih ljudi oz. zunanjih dejavnikov. Kadarkoli pristanemo na to, da so drugi tisti, ki odločajo o tem, kaj bomo delali in kako se bomo počutili, kadarkoli verjamemo, da tisto, kar v svojem življenju delamo, počnemo za druge oz. zato, ker oni tako želijo, pristajamo tudi na vlogo žrtve.
Reševalec
Vlogo reševalca pogosto prevzamejo ženske, ko stopijo v razmerje z moškim, za katerega verjamejo, da ga je treba »popraviti« oz. rešiti pred vdajanjem nedovoljenim substancam, pred zatirajočimi starši itd. Napnejo vse svoje moči, da bi ga rešile, verjamejo, da vedo, kaj je dobro zanj, in tudi, da lahko dosežejo, da bo to spregledal tudi sam, če ga bodo le imele dovolj rade. A ta običajno ne spregleda in kaj hitro iz vloge reševalke prestopijo v vlogo žrtve ali tudi preganjalke. Vloga reševalca je blizu tudi moškim, predvsem tistim, ki verjamejo, da so odgovorni za srečo svojih partnerk in jim hitijo dajati nasvete za rešitev njihovih težav. Vse, kar si te želijo, pa je pravzaprav le, da bi jim partnerji prisluhnili.
PREBERITE TUDI: 5 znakov, da ste našli pravo ljubezen
Preganjalec
Za vlogo preganjalca je značilno, da v želji po prepričanju sogovornika v neko ravnanje izbere kritiziranje, pritoževanje, celo grožnje ali podkupovanje. Vse, da bi le dosegel to, kar želi. Ko mu ne uspe, ob tem doživlja jezo, nemoč in išče nove načine, s katerimi bi dosegel, da bi ga sogovornik upošteval.
Prehajanje iz vloge v vlogo
Odvisno od preteklih izkušenj, preko katerih smo se naučili, kdaj nam kakšna vloga najbolj koristi, v različnih situacijah prevzemamo različne vloge, lahko celo znotraj ene situacije.
Poglejmo primer. Predstavljamo si, da smo imeli starše, ki smo jih dojemali kot zelo nepodpirajoče in neljubeče. Občutek imamo, da v življenju nismo tako uspešni kot drugi ali tako uspešni, kot bi si želeli biti. Da bi to nekako opravičili, sebi in drugim razlagamo, da to ni nič nenavadnega, ko pa nas starši pri ničemer niso podpirali, nam dajali vedeti, da nas imajo radi in so ponosni na nas. To je razmišljanje žrtve – njegovo današnje življenje je takšno, kot je, ne zaradi njegovih lastnih odločitev, temveč, v tem primeru, zaradi preteklega vedenja njegovih staršev.
Vsake toliko časa potem prevzamemo vlogo preganjalca in staršem očitamo, da nas nikoli ne podpirajo, da bi nam lahko vsaj kdaj povedali, da so ponosni na nas. Nato lahko preidemo v vlogo reševalca, v skladu s katero verjamemo, da moramo doseči, da nas bodo starši pohvalili. V želji, da bomo na ta način vendarle dosegli pohvalo staršev, začnemo delati tisoč in eno stvar. Tako pričakovanje seveda ni realno, saj če 20, 30 ali več let pohvale niso dali, obstaja velika verjetnost, da je to nekaj, kar jim ni blizu, in je ne bodo dali niti zdaj. Sledi razočaranje in ponovni vstop v vlogo žrtve, začnemo se smiliti samemu sebi, češ vse to sem naredil zanje, oni pa me še vedno ne pohvalijo.
PREBERITE TUDI: Srečno zaljubljeni tudi po več letih zakonskega stanu? Kaj delajo uspešni pari?
Opisano je le primer prehoda iz ene v drugi vlogi. Ni nujno, da poteka v takšnem vrstnem redu. Se pa prehajanje običajno nadaljuje celo življenje, če ga ne ozavestimo in ne prevzamemo vloge akterja. To pa lahko storimo le, ko ozavestimo, v kaj verjamemo, in ponotranjimo, da smo za svoje počutje odgovorni sami. Prav tako kot drugi nas tudi mi njih ne moremo v nekaj prisliti.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.