Ko sem še izvajala delavnice za iskalce zaposlitve, sem mnogokrat slišala koga reči, da ga nadrejeni ali sodelavci niso cenili, da nikoli niso prejeli pohvale ali zahvale za svoje delo, da se je že po višini plačila videlo, kako malo so vredni v očeh delodajalca. Ko sem jih vprašala, koliko cenijo sami sebe in na kakšen način si to izkazujejo, so mi namenili mrk pogled.
Že dolgo mi je blizu ideja, da smo sami gospodarji svojega življenja in da smo mi tisti, ki sprejemamo odločitve o tem, kako bomo živeli, kje in kaj delali, kaj sprejeli in česa ne. In s tem v mislih sem vedno verjela, da je tudi odločitev za izbiro dela le naša – tudi takrat, ko nam delo ali njegovi pogoji niso najbolj pisani na kožo, smo odločitev, da jih sprejmemo, sprejeli sami. Na to je lahko vplivalo veliko dejavnikov – krediti, partner, otroci, prepričanje, da drugega dela ne bomo našli (ali da ga morda nismo vredni) – a vendar je bila končna odločitev naša in s tem, ko smo jo sprejeli, smo prejeli tudi vse znane posledice, tako tiste, ki smo jih prepoznali kot dobre, kot tiste, ki smo jih prepoznali kot malo manj dobre.
Verjamem tudi, da vedenje ljudi v službi ne govori o nas, temveč o njih – če torej nekdo ne izreče pohvale ali zahvale, to pravzaprav govori o njem – kaj se mu zdi pomembno in kaj ne, kaj opazi in česa ne itd. Neizrečena pohvala torej ne govori o moji vrednosti.
Enako velja tudi za partnerstvo in družino. Marsikdaj si namreč odsotnost pohvale in zahvale iz ust družinskih članov interpretiramo, kot da nas ne cenijo, ne spoštujejo, da nismo nič vredni. Pa vendar verjamem, da ni to tisto, kar nam želijo sporočiti oz. tudi če je to njihovo sporočilo, to več pove o njih kot o nas. Pove pa veliko o nas to, kako se vedemo sami do sebe.
Žal smo še vedno pogosto sami sebi najhujši kritik. Nič, kar naredimo, se nam ne zdi dovolj dobro. In le če sebe doživljamo kot dovolj dobre, potem smo tudi vredni, v nasprotnem primeru ne. In ker so osebe, ki o sebi verjamejo, da so dovolj dobre, že skoraj izumrla vrsta, po svetu hodi množica ljudi, ki ne verjamejo, da so dovolj dobri in vredni ljubezni, zadovoljstva, obilja, zdravja. Prav tako ne verjame, da so vredni radostnega življenja, saj je to privilegij le redkih.
Za izpolnitev svojih srčnih želja tudi nimamo časa, ker se pač ne spodobi, da bi ga ob obilici drugega dela in skrbi za družino temu namenili, hobijev, ob katerih se napolnimo z energijo nimamo, ker prav tako ni časa. To je odnos, ki ga imamo do sebe, in prepričani, da boljšega nismo vredni, saj če bi bili, bi se to pokazalo tudi v zunanjem svetu in vedenju drugih, svojo vrednost položimo v roke drugega in pri tem pozabljamo, da se tisto, kar vidimo zunaj sebe, pravzaprav skriva v nas samih. Mi smo namreč tisti, ki drugim ljudem in stvarem pripisujemo pomen in si preko tega pravzaprav sami določamo svojo vrednost.
Če se torej vrnem k naslovnemu vprašanju – kdo določa mojo vrednost – verjamem, da svojo vrednost vedno določamo sami. Včasih sicer drugim ljudem ali stvarem podarimo to moč, vendar je to naša svobodna odločitev. Damo jim »pooblastilo«, da nas lahko vrednotijo. Lahko ga damo svojemu delu, svojim občutkom, drugim ljudem – tako tistim, ki nas poznajo, kot tistim, ki nas ne. A vendar jim lahko to »pooblastilo« tudi vzamemo in ga vrnemo sebi.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.