Najbolj normalno je življenje v družbah, v katerih se družijo vse generacije. Vsaka prispeva svoj delež v skupnem življenju.
Kljub temu pa človek potrebuje včasih druženje samo s svojo generacijo. Ima občutek, da ga v tem krogu najbolje razumejo, da tu lahko najjasneje pove to, kar misli, kar ga teži. Pa saj mladi nimajo pojma, kaj vse je doživljal kot mlad človek, kaj ga je razveseljevalo in kaj težilo. Mladi ga ne morejo razumeti, saj rastejo v čisto drugačnem svetu.
Zato ni čudno, da nas vsaka izguba sovrstnikov prizadene, posebno še, če so to ljudje iz našega osebnega življenja. Stara gospa, ki ji je umrl mož, mi je pripovedovala, kako so jo vnuki tolažili po moževi smrti in ji zagotavljali, da bodo lepo skrbeli zanjo in naredili vse, da bo zadovoljna. Ampak zdaj ni nikogar, s komer bi se lahko pogovarjala o preteklosti, ko je odraščala, si ustvarjala družino in o vsem, kar je bilo s tem povezano.
Zato tudi ni čudno, da smo veseli, ko srečamo znance in prijatelje iz "starega sveta" in lahko obujamo spomine, ki so še kako živi v nas.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Vsak dan pa svoje prijatelje na družabnih omrežjih razveseljuje z življenjskimi mislimi, ki spodbudijo k razmišljanju o vsakdanu. Zgornjo smo za vas izbrali za današnji dan.