Za dobro delujoče nevladne organizacije velja, da so uspešne, če ne počivajo na nadzoru, marveč na zaupanju.
Ugled Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje (UTŽO) doma in v svetu, številni članki, oddaje in javni nastopi, lastni dosežki študijskih skupin starejših skozi desetletja, številni raziskovalni projekti, bienalni Mednarodni festival znanja in kulture starejših ... vse to je korak za korakom krepilo zaupanje v prostoru.
Ker zaupanje pomeni veliko.
Zaupanje se ustvarja zelo dolgo
Ko sem pred tremi desetletji, ko sem bila še jezikoslovka, neki skupini predavala francoščino, so mi mladi udeleženci dejali:
»Zdaj smo tu, drugi semester pa bomo šli v Center za tuje jezike.«
»Zakaj?«
»Zato, ker je tam neka predavateljica Duša, ki je zelo dobra.«
Ta Duša, ki je iz Centra za tuje jezike odšla med svobodne kulturne delavce, sem bila jaz, četudi oni tega niso vedeli. So pa zaupali Centru za tuje jezike - njegovemu slovesu in slovesu tamkajšnjih predavateljev.
Kaj želim povedati? To, da se zaupanje ustvarja dolgo. Zelo dolgo.
Ko študenti branijo svoje mentorje in mentorice ...
Študijske skupine na UTŽO obstajajo le, če jih nenehno gradimo in vzdržujemo, če zmeraj znova z dejanji dokazujemo, da smo vredni njihovega zaupanja.
A kaj, ko je delovanje naših študijskih skupin tudi pod vplivom širšega okolja. Ta vpliv je še posebej jasen, če je študentov veliko. Skozi domala štirideset let delovanja so tako nemir povzročali naši lastni nujni organizacijski premiki, znižanje višine pokojnin, finančna kriza, črnogledost medijev, afere v nevladnem sektorju in podobno. S trenutnim stanjem smo se zmeraj znova enostavno morali spoprijeti.
Pa vendar se naši starejši študenti zdaj vračajo, četudi smo se v tem času Covida prav vsi spremenili. Študenti po navadi svojim mentorjem in mentoricam priznavajo znanje, zavzetost, potrpežljivost in ljubeznivost. Šele tedaj je mentor ali mentorica zares del njihove študijske skupine. Znanje, medsebojno zaupanje in spoštljivost naredijo, da se mentorji in študenti zares dobro počutijo, ko so skupaj.
Socialna omrežja in algoritmi nas lovijo v svoje mreže
Facebook in druga socialna omrežja, ki počivajo na algoritmih, vse bolj vplivajo na naše življenje.
Meni se že od uvedbe interneta prikazujejo informacije o ortopedskih vložkih in podobno, saj že štiri desetletja pišem o vprašanjih starejših. Danes je namreč dovolj že to, da nekajkrat zastanemo ob določeni vsebini in algoritmi takoj prepoznajo naše zanimanje ter nam poslej utirajo pot le k tistim stranem, ki so podobna tem vsebinam.
Najboljši primer je zdajšnje koronsko obdobje. Če ste le nekajkrat ali morda le enkrat zastali ob bombastičnem sporočilu o nevarnostih, ki prežijo na nas, o svetovni zaroti, bodo na vaše socialno omrežje pričela stekati podobna sporočila.
Miselni svet se zapira. »Človek postaja ujetnik algoritmov,« pravi francoski strokovnjak K.B., ki je nedavno zapustil Google.
Google bo treba prelisičiti, če bomo želeli živeti v svetu pozitivnosti. Če si ga seveda želimo.
Zaupanje ni več samoumevno
Ko sem pred leti študente spraševala komu zaupajo - koncept nezaupanja je takrat že postal osrednji koncept v sociologiji - so odgovorili:
»Zaupamo vam.«
»Pa zakaj?«
»Zato, ker vas poznamo.«
Takrat smo bližnjim, s katerimi smo imeli skupna doživetja in preteklost, zaupali. Zaupali smo tudi tistim, ki so imeli znanje in referenčni okvir širši od našega. Tudi, če ni bilo vse po naši volji, smo bili navadno strpni.
Danes so potrošniške družbe skočile z ojnic in ljudje smo postali nezaupljivi. Zaupanje se je tako zelo skrhalo, da zdaj ne zaupamo niti znanosti, niti nevladnim organizacijam, niti tistim, ki nas vodijo.
Svet okrog nas se je odel v oblačila korupcije, nespoštljivosti in podobnega.
Pričenja se 38. študijsko leto Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Naj bo srečno, vredno in polno zaupanja, kot so bila vsa študijska leta doslej!
Dr. Dušana Findeisen vodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri UTŽO. Z izobraževanjem starejših, ki ga je prva uvedla v Federativno Jugoslavijo, se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje leta 1984 in soustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsednica obdonavskega združenja DANET, avtorica več monografij in več sto člankov ter soavtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.