Kronična bolezen ven pomembno prispeva k splošni obolevnosti populacije. Podatki o prevalenci se razlikujejo, na kar vpliva tudi definicija bolezni same, ki lahko vključuje že povsem netipične razširitve kapilar, lahko pa le težke oblike bolezni z venskimi razjedami. Glavni dejavniki tveganja za kronične bolezni ven spodnjih okončin so družinska nagnjenost, čezmerna telesna teža, telesna neaktivnost, število porodov, prebolela globoka venska tromboza in starost. Ženske zbolevajo pogosteje kot moški. Raziskava med slovensko populacijo, ki jo je vodil prof. dr. Pavel Poredoš, dr.med. , je pokazala, da ima kronično bolezen ven 49,7 odstotkov odrasle populacije, kronično vensko popuščanje pa 10,5 odstotkov odraslih.
Namen študije
Motnje obtoka v venah spodnjih okončin, kar je definicija kroničnih bolezni ven spodnjih okončin, predstavljajo pomemben nacionalni zdravstveni problem. Kljub pogostnosti v Sloveniji z izjemo Bele Krajine in Metlike epidemioloških podatkov o kroničnem venskem popuščanju in kronični bolezni ven ni bilo na razpolago. Zato je bila opravljena presečna raziskava, katere namen je bilo ugotoviti, kakšna je prevalenca kroničnih bolezni ven, kateri so dejavniki tveganja, kakšna je napredovanost bolezni in kakšna je obravnava bolnikov s kroničnimi boleznimi ven pri nas. Podatki iz tujine kažejo, da ima že po dvajsetem ali tridesetem letu starosti bolezenske spremembe v venskem obtoku spodnjih okončin 20 odstotkov populacije, po 60. letu starosti pa že polovica. Delež težjih oblik narašča s starostjo.
Potek študije in rezultati
Študija je potekala v 72 ambulantah splošnih zdravnikov iz vseh regij v Sloveniji, vanjo pa je bilo zajetih 2512 bolnikov, ki so zaradi kateregakoli vzroka obiskali eno od vključenih ambulant. Povprečna starost preiskovancev je bila 56 let. Največ preiskovancev je bilo starih od 40 do 80 let, 62 odstotkov je bilo žensk, 38 odstotkov pa moških. Pri vseh so ugotavljali prisotnost kronične venske bolezni (KVB) in kroničnega venskega popuščanja (KVP), vključno z metličastimi razširitvami kapilar in drugimi značilnimi kožnimi spremembami. Za vsakega preiskovanca je bil izpolnjen vprašalnik, ki je vseboval opis težav, povezanih s KVB ali KVP, opis kliničnih znakov, dejavnikov tveganja, opredelitev stadija bolezni ter zdravljenje (pri bolnikih s KVB ali KVP). Izkazalo se je, da je imela polovica (49,7 odstotkov) v študijo zajetih oseb znake kronične bolezni ven, desetina (10,5 odstotkov) pa znake kroničnega venskega popuščanja. Obe obolenji sta bili pogostejši pri ženskah: njihov delež med bolniki s KVB je bil 71,2 odstotka. Prevalenca se je povečevala s starostjo: za vsakih deset let starosti se je pogostnost povečala za 1,6 krat. Največ bolnikov je imelo blage oblike bolezni: stadij I glede na CEAP klasifikacijo (49 odstotkov) oziroma stadij II glede na CEAP klasifikacijo (30 odstotkov). Pet odstotkov bolnikov je imelo najbolj napredovalo obliko bolezni (stadij VI CEAP). Najpogostejši bolezenski znaki so bili otekanje, občutek težkih nog, bolečine v nogah ter nočni krči v nogah.
Zdravljenje ter dejavniki tveganja
Slovenska študija o kronični venski bolezni je tudi pokazala, da sta bili kronična bolezen ven in kronično vensko popuščanje ustrezno zdravljeni le pri 40 odstotkih bolnikov. Osem odstotkov bolnikov je imelo kirurški poseg, 9,3 odstotkov jih je uporabljalo zdravila, 28,9 odstotkov pa kompresijske nogavice. Najpomembnejši dejavniki tveganja so bili dednost (prirojena šibkost ven), nosečnost, starost in prebolela venska tromboza. Med slednjimi jih je 88 odstotkov imelo kronično bolezen ven, 43 odstotkov pa kronično vensko popuščanje. Med ženskami, ki nikoli niso rodile, jih je kronično vensko bolezen imelo 9 odstotkov, med tistimi, ki so rodile trikrat, pa 72 odstotkov. Nosečnost vpliva na razvoj varic in kronične bolezni ven na več načinov: zaradi spremenjenega hormonskega statusa, povečanega tlaka v trebuhu ter upočasnjenega toka krvi v venah.
Za konec velja opozoriti tudi na to, da bolezni ven še do nedavnega niso bile prepoznane in ustrezno zdravljene, preventivni ukrepi, s katerimi bi lahko preprečili razvoj najhujših oblik, pa niso bili izvajani.