Že pred časom, ko sem še redno prebirala rumeni tisk, mi je v spominu ostalo pestro življenje dinastije Grimaldi. Pogosto sem se med branjem te zanimive družine veselila z njimi, bili pa so tudi žalostni trenutki, ki so me strašili z njihovim domnevnim prekletstvom. Legenda pravi, da bi naj v 13. stoletju princ Rainier I. ugrabil in posilil lepo dekle, katera je po svoji tragični zgodbi preklela celotno rodbino Grimaldi. Pravila je, da nihče od Grimaldijev ne bo okusil sreče v ljubezni.
Želela sem doživeti blišč te bogate države
Če povzamem njihovo življenje, bi lahko celo zatrdila, da je to skoraj res. Vendar nekoč, ko sem še samo sanjala o njihovem blišču, sem si zadala nalogo, da obiščem to mondeno državo, ki ni večja kot 2 km2.
Ko sva se s partnerjem Andrejem pogovarjala, kam bova poleti odpotovala, sva se nekako strinjala, da bo tokrat na vrsti Azurna obala.
Dan pred odhodom sva bila še oba vpeta v delo in naenkrat se mi je zazdelo, da bom tokrat ostala kar doma. Rezervirani hoteli po mestih ob obali, začrtana kolesarska pot in planirano poležavanje po čudovitih plažah Sredozemlja so skoraj padli v vodo. Doma se je pa tudi nabralo toliko dela, da je bil še uro pred odhodom moj potovalni kovček popolnoma prazen. K sreči me je pametni telefon pravi čas opomnil, da je nastopil čas odhoda in pakiranje se je začelo. :-) Tekanje po hiši gor in dol mi je vzelo toliko energije, da sem na koncu nekaj stvari, katere so za ženske zelo pomembne, pozabila kar doma...
Ko sva po sedmih urah vožnje iz Kopra končno prispela v hotel v San Remu, sem ugotovila, da je bil moj kovček precej težek, saj je bil poln oblek in čevljev, ki so kar naenkrat napolnili omaro v hotelski sobi. Andrej se je ob pogledu na polno omaro ves čas hihital, saj še zmeraj ne razume, da ženske za potovanje potrebujemo več garderobe, kot je pa dejansko oblečemo. Vesela sem bila, da je imela soba dodatni predalnik, kamor si je lahko tudi on pospravil nekaj svojih stvari.
Po ogledu San Rema in njegovih čudovitih dolgih plažah, sva tretji dan sedla v avto in nadaljevala pot v Monako.
S kolesi po Monaku
Vožnja je trajala dobre pol ure in že smo stopili na francosko ozemlje. Najprej naju je na to opozoril telefon s sporočili ob konzularni pomoči zaradi nezgode ali izgube dokumentov, nato storitve gostovanja v tujini, ob vstopu v samo mesto pa so naju spremljali pogledi gruče policistov. Vesela sem, da sem si pred odhodom v Monako prebrala pomembne podatke, ki so naju vodili skozi opazovanje blišča druge najmanjše države na svetu.
Ker sva imela s seboj kolesa, nama je bilo vseeno, kje parkirava najin avtomobil. Parkirne hiše opremljene s kamerami, z zaprtimi garažami in alarmi, so naju že ob pogledu prevzele. Iz avtomobila sva vzela kolesa, naložila potrebno opremo in se odpeljala iz hiše. Pogled na arhitekturo Monaca, kot najgosteje naseljene države na svetu ti vzame dih. Monako ne daje vtisa »prenatrpanosti«, ampak izkazuje premišljeno izgrajeno bivalno okolje s številnimi zelenicami in športnimi objekti.
Strežba v belih rokavicah in monaška kava za 30 evrov
Vreme je bilo čudovito, zato sva opravila prvi postanek pred znamenitim Casinojem Monte Carlo, kjer so se že v dopoldanskih urah zbirali petični gostje. Ker je bil ob Casinoju lep lokal Cafe de Paris, sva se odločila za okušanje prve monaške kavice. Pred vstopom v odprto restavracijo naju je varnostnik temeljito pregledal, elektronsko »skeniral« in šele po pregledu sva lahko sedla za mizo, kjer naju je že čakal gospod v belih rokavicah. Kar nasmehnila sem se tej postrežbi, saj nisem vajena takšne »omikanosti«. Po okusnem kapučinu in soku, za katera sva odštela dobrih 30 eur, sva pot nadaljevala proti kneževini Grimaldi.
Na poti, ki je vodila na vrh hriba do ene lepših palač v Evropi, sva vsa zadihana natanko ob 12. uri parkirala svoja kolesa na začetku velikega parka, ki je krasil čudovito pročelje Grimaldijev. Množici turistov, ki so si ogledovali menjavo straže in poslušali glasno udarjanje bobnov, sva se pridružila s pogledi. Pregnala naju ni niti visoka temperatura, ki jo ima Monako skoraj vse leto.
Znova so me pritegnile majhne trgovinice ob parku, ki so kar vabile turiste, da kupijo spominke in zapravijo še zadnje kovance za svojo dušo. Država, ki je ena najbolj varnih na svetu, naju je spodbujala z raziskovanjem življenja v mestu, ki je znano po izjemnem bogastvu in bogatih ljudeh.
Imela sem dnevni limit, katerega nisem prekoračila
Ker sem si zadala, da v Monaku zapravim samo določeno vsoto denarja, sem bila previdna pri odpiranju denarnice. Čeprav sva se včasih spogledala ob sprehodu skozi trgovine in lokale lahko rečem, da sva bila tukaj pozitivno presenečena nad cenami, ki so bile tudi nama dosegljive.Po okusnem kosilu, ki sva ga opravila kar v lokalu ob neposredni bližini palače, sva se zadovoljna vrnila na ulice Monaca. Pogledi v znane trgovine prestižnih blagovnih znamk so me prepričale, da stopiva kar hitro mimo. Cene na artiklih žal niso bile primerne za mojo denarnico, ki je imela določen dnevni limit.Ker je Monako država grajena pretežno v hrib, sem se pogosto spraševala, kje imajo speljane ceste, železnico, stadion, šole… Zanimiv je bil pogled na pokopališče, ki ni običajen, temveč samo žarna stena, kjer so pokopani bogati ljudje. Po ogledu mi je postalo jasno, da izdelati grob v skalo, enostavno ni mogoče.Ker je bilo za ta dan ogleda dovolj, sva se podala na pot proti mestnemu kopališču, kjer sva si tudi sicer dneve krajšala na prijetni plaži ob čudovitem morju.
MONAKO in njegove zanimivosti:• druga najmanjša država na svetu (velika je slaba 2 kvadratna kilometra)• je mestna država, kar pomeni, da je edino mesto hkrati tudi prestolnica z enakimi mejami, kot jih ima država• najgosteje naseljena država na svetu• največji del prihodkov k državi priteka iz igralništva in turizma• velja za metropolo milijonarjev• v mestu velja pravilo oblačenja za turiste (kopalke so prepovedane, moški morajo vedno imeti oblečene majice, ženske pa naj bi nosile visoke pete)
50m2 stanovanje za 1,5 milijona evrov
Ves blišč, ki je sijal na vsakem koraku, me je zastraševal, saj sem se ob pogledih na vse lepo in drago pogosto počutila »majhno«. Ne samo, da sem se tako počutila, takšna sem dejansko tudi bila v primerjavi z njimi. Monačani, ki za 50 m2 stanovanja odštejejo okrog 1,5 milijona evrov in se vozijo s prestižnimi avtomobili v vrednosti nad 100 tisoč evri, so zame nekaj nedosegljivega.
Monako me je prevzel do te mere, da sem znova dojela, kako srečna in zadovoljna sem s tem, kar imam in kar me zadovoljuje.Blišč, ki krasi Monako me je prevzel do te mere, da sem znova dojela, kako srečna in zadovoljna sem s tem, kar imam in kar me zadovoljuje. Sanje so seveda dovoljene, vendar je resnično življenje velikokrat daleč od sanj. Lahko pa vseeno rečem, da sem bogatejša za izkušnjo, ki sem jo doživela prav v Monacu.
Srečna sem za priložnost, ki mi jo daje življenje, da ga živim preprosto, a vseeno dovolj pestro in da mi ves blišč in bogastvo drugih ne predstavlja poseben ideal, ki bi ga lahko živela.
Do naslednjič, vaša Moderna babi Mojca
Moderno babico lahko spremljate na spletni strani www.modernababi.si in ji sledite na Facebook strani: https://www.facebook.com/modernababi/