Ko sem prebirala zgodbe o razmerah, v katerih so ženske rojevale otroke, me je stiskalo pri srcu. Predstavljate si, da so matere pri rojevanju pogosto umirale. Nič čudnega ni bilo, da si je mož že nekaj tednov po ženini smrti poiskal novo. Nad tem se ni nihče zgražal, bilo je samo po sebi umevno, kajti otroci so potrebovali mater. Spominjam se krute zgodbe o ženski, ki je rodila na pol poti od nedeljske maše. Pri rojstvu je bila sama, otroka je zavila v krilo in se, še sama ni vedela, kako, odpravila na nekaj sto metrov dolgo pot do doma. Na pragu pa jo je pričakala tašča, z rokami v bokih, ter jo nagnala kuhat kosilo. Tragičnost te zgodbe tiči v nadaljevanju: ko je mlada mamica sama postala tašča, se je na podobno krut način obnašala tudi do svoje snahe.
Je res, da so kakšnemu od otrok ''pomagali'', da je umrl? Tudi to se je zgodilo, a lepo prosim, brez obsojanja! To so bili težki časi, ko matere niso imele s čim nahraniti potomcev. V trenutni stiski je mama otroka položila na rob peči in potem je v kuhinji čakala, kdaj bo zaslišala padec na tla. K sebi je stiskala predzadnjega, ki je imel dobrih deset mesecev. Smrt novorojenčka jo je globoko prizadela, spremenila pravzaprav. Greh, ki je bil storjen v trenutkih obupa, jo je tiščal k tlom še v pozni starosti.
Pišete tudi o beračih? Nekoč so imeli poseben status. Nihče jih ni smel odgnati od hiše. Greli so se za pečjo in se hranili z drobtinami, ki so padle od mize. Povedali so mi, da so se v berače preoblekli tudi nekateri gruntarji, zlasti pozimi. Lakomnost in pohlep sta jih gnala, da so si nadeli ponošena oblačila in šli beračit v kraje, kjer jih niso poznali.
V knjigo ste uvrstili tudi zgodbo sošolca Metoda, ki je, še ne štirinajstleten, zgradil hišo zase, za mamo in sestri? Po drugi svetovni vojni se je v Žireh veliko zidalo. Tovarna Alpina je dajala zaslužek, ljudje pa so bili pogumni, srčni in pripravljeni zavihati rokave. Med njimi je bil tudi Metod, letnik 1952, ki ni več mogel prenašati domačega nasilja, kajti oče je bil alkoholik. Stopil je do gostilničarja Katrnika, ki mu je posodil nekaj dinarjev, katere mu je pozneje vrnil, da si je kupil parcelo. Zgodba je bila takrat zelo odmevna, o njej so pisali tudi v Tovarišu.
Opisujete otroke, ki odraščajo v krutih razmerah, z njimi trepetamo, ko lačni in bosi odidejo s trebuhom za kruhom, ter postanejo hlapci in dekle, se potem poročijo in zaživijo, kakor vedo in znajo. Katere so še druge zgodbe, ki ste jim namenili mesto v knjigi? Pišem o običajih, ki so spremljali poroke, zanimalo me je, zakaj so se naši predniki prepirali, kakšne so bile vraže, ki so jim krojile vsakdan, poglobila sem se v odnose med taščami in snahami, nekaj prostora sem namenila boleznim, razlogom, zakaj so umirali. Ti in še mnogi drugi mejniki, ob katerih boste obstali, to sem prepričana, so dovolj zanimivi, da vam bo živa in zelo žmohtna beseda, ki slika ''stare čase'' na drugačen način, kot smo vajeni, segla v srce.
Pričujoča knjiga na skoraj 400 straneh je primerna za vse starostne skupine bralcev. Mladi se bodo ob njej učili o svojih prednikih, starejši pa bodo z veseljem obujali spomine.
Veseli ste, če vas povabijo na literarno-pogovorne večere? Tem se pa zmeraj odzovem. Ni lepšega, kot preživeti čas med tistimi, ki prisluhnejo in mi obenem zaupajo še svoje lastne zgodbe. Redkokdaj se takšni večeri končajo ob dogovorjenem času. Zmeraj nas ostane močna peščica, pogovor pa se potem zavleče pozno v večer.
Knjiga Ogenj, rit in kače opisuje stare čase in verjamem, da jo bodo zelo radi vzeli v roke predvsem starejši. Če me bodo povabili v vas, se bom z veseljem odzvala vabilu.
Kam pa vas lahko pokličejo? Lahko mi pišejo na mail
jutri2052@gmail.com ali pa me pokličejo na GSM 064 110 466.