E-novice

Naroči se in prejemaj nove članke, nagradne igre in kupone.
 

Milena Miklavčič: "Pri petdesetih se življenje začne!"

To ni bil intervju, bil je pogovor. Tiste vrste pogovor, ko odideš z nasmehom na obrazu in s pozitivno energijo. Tiste vrste pogovor, ki bi se lahko nadaljeval ure in ure, ko z veseljem in zanimanjem poslušaš sogovornika.
"Trdim, da takšne knjige, kot je knjiga Ženske, pri nas še ni bilo!"
"Trdim, da takšne knjige, kot je knjiga Ženske, pri nas še ni bilo!"
Nazaj Naprej
"Trdim, da takšne knjige, kot je knjiga Ženske, pri nas še ni bilo!" "Življenje je treba zajemati s polno žlico!" (foto: P.L.) "Po petdesetem je čas, ko moramo vedeti, kdaj se hec začne in kdaj neha." (foto: P.L.)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Milena Miklavčič je novinarka, publicistka in pisateljica, ponosna mama štirih otrok in stara mama Žigi in Galu. Zavedna Žirovka, ki vedno bolj ljubi kraje, kjer se je rodila in še danes živi. Je ženska, ki se trudi svoje sadove pokazati tudi izven domače kotline ter obenem dokazati, da s(m)o tudi ''na kmetih'', kot pravi sama, doma dobri, razgledani, živahni in iskrivi ljudje. Tudi zato aktivno sodeluje s Klekljarskim društvom Cvetke pri organiziranju Slovenskih klekljarskih dni. Letos je, že četrtič zapored, pripravila Literarni natečaj za zlato, srebrno in bronasto klekljano čipko, sodelovala pri organizaciji Slikarske kolonije, za skupno okroglo mizo pa ji je uspelo dobiti klekljarice tako iz Idrije, Žirov kot drugih klekljarskih krajev. V Galerijo DPD Svobode pripelje zanimive goste, letos sta bila to Igor Omerza in Bernard Nežmah. Zelo odmeven pa je bil tudi literarni večer s pesniki in pisatelji Literarnega društva RIS iz Idrije.

Pravite, da se po petdesetih življenje šele prične. Tega še nisem slišala. Me lahko prepričate, da je res tako?
Najlaže prepričamo druge iz lastnih izkušenj. Ko sem praznovala, so prišle prijateljice, bile so žalostne in objokane, češ, uboga Milenči, stara si petdeset let, svet se ti podira, od danes naprej ti ne kaže drugega, kot da sediš in čakaš na neizogibni konec. Pa mi niso verjele, ko sem jih potolažila, da se izvrstno počutim, da imam- končno!- čas tudi zase, da so otroci odrasli, da- skupaj z možem- marsikaj znajo, tako da lahko tudi kam grem, ker med mojo odsotnostjo doma ne bo nihče umrl od lakote. Tudi na literarnih večerih rada povem, da vsaka, ki je količkaj pametna, do tega obdobja bližnje nauči, da znajo kaj skuhati, zložiti perilo v pralni stroj, pognati pomivalnega, pospraviti za sabo. Če je temu tako, potem lahko gremo po svojih opravkih, na kolesarjenje, pešačenje, kulturne prireditve, potovanje …

Vsaj takrat, ko nismo v službi, lahko delamo, kar sami hočemo. Mene na primer so v mladosti zelo strogo vzgajali, od takrat so ostale delovne navade, z leti in izkušnjami so se izoblikovala moralna načela, konec koncev je po petdesetem že čas, ko moramo vedeti, kdaj in kje se hec začne in neha. Zgodaj vstajam, popijem kapučino, na internetu preberem časopise, kaj pokomentiram na forumih, obiščem svojo FB stran, potem se lotim pisanja, kasneje grem na kolo, lani sem naredila čez tri tisoč kilometrov, letos malo manj, ker sem veliko potovala. Moram reči, da v vsem, kar počnem- uživam. Imam dva bloga, na enem objavljam zgodbe, na drugem (Drugi svet) kritična razmišljanja o naši družbi. Pišem odgovore na zaupne besede v Nedelu, za ponedeljke na radiu Sora pripravljam komentarje, pišem knjige, povrhu tega pa imam vsak dan še 35 ur časa za vnuka (smeh).

Torej upokojitev ni le čakanje na zadnji postaji?
Nikakor ne! Če si kdo upa ugovarjati, se naj oglasi v moji ''šoli''. (smeh) Zjutraj ima vsak na voljo dve možnosti: levo ali desno nogo. Od nas samih je odvisno, s katero bomo vstali. To je edini napotek za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih. Ne premišljujte, kje vse vas kaj boli, raje zaposlite svoje sive celice in tudi telo. Oboje mora biti v nenehnem gibanju. A če se ne počutite dobro, pri zdravniku vztrajajte toliko časa, da boste zadovoljni z njegovo skrbjo za vaše zdravje.

Ste vedno tako pozitivni in nasmejani?
Hm, vedno, res, zlepa nisem slabe volje. Če gre kaj narobe, če mi kdo ''pije kri'', udarim po mizi. Na lep način, seveda (smeh). Vztrajam, da se je o vsem potrebno pogovoriti in pogovarjati in s takim reševanjem problemov ''težim'' tudi drugim. Imam, na srečo, precej elastičen prag tolerance, a ko elastika poči, je pa konec šale.

Torej na vsak način vztrajate, da zakoreninjen stavek, da penzionisti nimajo nič časa, ne drži?
Seveda! Časa je dovolj, vsak, tudi jaz, ga imamo na pretek. Je pa res, da se sama ravnam po lestvici prioritet. Zapolnim ga s tistim, kar je zame pomembno in kar me osrečuje. Po tem je en velik nič, pa morda še nekaj vesoljskih lukenj, na koncu so stvari, ki sodijo v predal ''pod mus'': likanje, pospravljanje in pomivanje oken. Morda tudi čvekanje tja v tri dni.

Že pred davnimi leti mi je nek gospod, o katerem sem pisala v rubriki ''Usode'', dejal: »Ko boš imela 90 let in ko se boš ozrla po prehojenih poteh, glej, da na njih ne boš počela nepomembnosti. Vsak dan posebej naj bo zabeležen s tistim, kar ti je pri srcu.« Kadar me napade lenoba, ga izbrskam iz spomina.

Kaj bi povedali tistim, ki v svoji starosti niso zadovoljni, ki niso tako dobre volje. Kaj naj spremenijo, kaj jim svetujete?
Ni še tako dolgo nazaj, ko so tisti, ki so se upokojili, mislili, da se je čas ustavil in da je s tem ''konec sveta''. Ždeli so doma in čakali, da se zgodi neizbežno. Upam, da takih upokojencev danes ni več. Aktivni moramo biti vse življenje! Po petdesetem letu, ko imamo več časa, lahko še toliko bolj poskrbimo tako za telo kot za naše sive celice. Če le moremo, zapečatimo televizijo, raje se posvečajmo knjigam, delu na vrtu, hoji, različni rekreaciji. Če je dolgčas prehud, potem si kupite računalnik, preko njega boste 24 ur na dan ''priklopljeni'' na svet zunaj vaših domačih sten in nikoli več vam ne bo dolgčas. Ali pa pričnite raziskovati svoje korenine, beležite zgodbe iz vaše mladosti, posvetite se drug drugemu, vnukom, prijateljem, dobrodelnosti. Če ne drugje, boste somišljenike dobili na tečaju iz računalništva, odprl se bo povsem nov svet, saj boste dnevno sledili novicam, brali časopise, si pridobili nove prijatelje.. Seveda pa je tudi na tem področju kot povsod drugod potrebno imeti razsodnost in pravo mero.
 

Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

Kombuča - starodavni kitajski eliksir zdravja in večne mladosti

Ste že slišali za neverjetni, starodavni kitajski eliks...

Misel za 27. junij

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...

HOROSKOP: Kaj bo prinesel teden?

Teden pred nami je odličen za komunikacijo in argumenti...

Misel za 26. junij

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...

Misel za 25. junij

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...

Thermana Laško - izvor zdravja in temelj dobrega počutja

Zdravnik zdravi, narava ozdravi, pravi star latinski pr...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Marija Hrvatin

Marija Hrvatin
pisateljica, kolumnistka


"Življenje je preveč lepo, da bi ga zatemnila z nepomembnostmi; v tej zgodbi je zdravje biser, ki ima neprecenljivo vrednost tukaj in zdaj. "

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2017 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.