My Way 50 – med iskanim in najdenim svetom
Slovenija, 2018, barvni/čb, 89 minut
režija Maja Weiss
scenarij Maja Weiss
fotografija Alexander Pečnik, Peter Braatz, Bojan Kastelic, August Braatz, Jože Jagrič, Aron Horvath, Maja Weiss
montaža Svetlana Dramlić
glasba Chris Eckman & The Frictions
produkcija Zavod Maja Weiss
koprodukcija Bela film, RTV Slovenija, Taris Film
finančna podpora Slovenski filmski center
nastopajo Maja Weiss, Marija Weiss, Boris Weiss, Ida Weiss, Peter Braatz, August Braatz, Larissa Braatz, Martin Turk, Alenka Puhar, Tomo Križnar, Božidar Flajšman, Carmen Knoebel, Dušan Šarotar, Boris A. Novak, Mehmedalija Alić, Branko Cvelbar, Margarethe von Trotta, Sonja Savić
glas Silva Čušin
festivali, nagrade Festival dokumentarnega filma, Ljubljana. Mednarodni filmski festival Kranjska Gora. DOKUDOC, Maribor. Festival slovenskega filma, Portorož.
distribucija Zavod Maja Weiss
http://belafilm.si/seznam-filmi/my-way-50/
zgodba
Maja Weiss v prvi osebi, vedno angažirana, v iskanju resnice … in filmskih projektov, s katerimi je od nekdaj izpostavljala zamolčano, nevidno, nezaželeno. V filmih se je ukvarjala s Černobilom, Nubami, Darfurjem, vojno za vodo, žrtvami totalitarnih režimov, ostanki nekdanje skupne države, delavskim razredom, nacionalizmom, ksenofobijo, tudi z begunci – daleč pred begunskim valom. Obenem si je ustvarila družinsko okolje, ki deluje kot neke vrste zadruga.
Celovečerni avtobiografski dokumentarec o času, ki ga je Maja Weiss (Varuh meje, Cesta bratstva in enotnosti) živela in zabeležila v svojih filmih v pol stoletja svojega življenja.
iz prve roke
»Idejo za filmski selfie mi je dal urednik na televiziji, potem ko je zavrnil moje druge projekte. Po štiridesetih filmih takšnih in drugačnih dolžin in žanrov – en film o meni. Umetnikov mladostniški menopavzni portret. Umetničin.«
- Maja Weiss
portret avtorice
Maja Weiss (letnik 1965) sodi v srednjo generacijo slovenskih filmarjev, ki so ustvarjali v samostojni Sloveniji in utirali pot slovenskemu filmu. Je prva slovenska režiserka celovečernega igranega filma, Varuha meje (2002), za katerega je poleg številnih drugih priznanj prejela nagrado Manfreda Salzgeberja za najbolj inovativen evropski film na Berlinalu. Največji mednarodni uspeh na dokumentarnem področju je doživela s filmom Cesta bratstva in enotnosti (1998), ki je osvojil nagrado za najboljši dokumentarec na Festivalu slovenskega filma in bil uvrščen v tekmovalni program amsterdamske Idfe, ter s Fantom, pobratimom smrti (1991), nagrajenim s srebrnim golobom na filmskem festivalu v Leipzigu. Njeni filmi o Sudanu, nastali v soavtorstvu s Tomom Križnarjem (Nuba, čisti ljudje, 1999, Dar Fur, vojna za vodo, 2007, Oči in ušesa Boga, 2012), so bili prikazani in nagrajevani po vsem svetu.
kritike
»Kljub pregovorni narcisoidnosti ustvarjalcev (in še prav posebej filmskih) se je Maja spretno izognila postavljanju lastnega spomenika in ob svoji 50-letnici posnela 'umetničin mladostniški menopavzni portret'. Že sama ta Majina opredelitev dela je dovolj zgovorna: govori namreč tako o nujni distanci, ki jo mora imeti avtor pri takem avtoportretu, kot tudi o njenem prefinjenem občutku za avtoironijo. /…/ Maja je ustvarila še en, zanjo tako značilen kolaž mnogoterih in raznolikih podob, ki pa nikoli ne razpade ali se pretvori v preprosto nizanje nepovezanih slik. Naj gre za odlomke iz njenih del ali za fotografije iz njenega življenja – vse gravitira in po svoje interpretira osrednjo podobo dela, podobo Maje Weiss kot ustvarjalke in kot ženske.«
- Denis Valič, Radio Slovenija
in ljudje so jokali
dol z njimi, ki nadvladujejo z orožjem
odstrani njih, ki nas spreminjajo v sužnje
ljudje s spremenjenimi genetskimi zasnovami
(življenja)
?
so jokali
s o j o k a l i
P L O Č E V I N A S T E S O L Z E
(odlomek iz pesmi Nič ni novega Maje Weiss, 1983, zbirka Tako se kolne začetek)