Ko se je rodil otrok, nista imela kam iti. Ivanka je s težkim srcem pospravila svoje stvari v potovalko in se iz porodnišnice odpeljala domov. Boris jo je ob odhodu držal v naročju in ji obljubljal, da jo bo obiskoval, ko bo le utegnil.
“Niti toliko nama niso pustili miru, da bi si izmenjala drobne nežnosti,“ zadrhti Ivankin glas. Mačeha je godrnjala, ker otrok še zmeraj ni bil krščen, njegovi pa so kričali name, češ, mar so se zato borili, da bodo farji tudi preko njihove vnukinje zavladali “svetu” (mislili pa so na njihov dom). Oba z Borisom sva bila napeta in živčna. Spominjam se, da se je nekoč oglasil pri meni že zarana, pred poukom. Mačeha je bila nekje zunaj in razumljivo je bilo, da se je želel stisniti v objemu. Najine cunje so ležale križem po sobi,v naglici sva pozabila zakleniti vrata. Sploh nisva slišala, kdaj se je pojavila na pragu. Takrat je bilo prvič, da sem mislila, da jo bo kap. Zajela je sapo in vsa kri ji je planila v obraz. Pričela je kričati, da se bova živa cvrla v večnem ognju, da prinašam prekletstvo nad hišo, ker še kar naprej živim v “grehu”, da sva pokvarjena, da ...”
Borisu je bilo dovolj njenega maltretiranja. Gol je planil k njej in jo porinil skozi vrata. Toda s tem dejanjem je dokončno zapečatil prvi del mojega življenja ...
Mačeha mu tega ni mogla odpustiti. Ko je odšel, se je spravila name in mi začela groziti. Naštevala mi je strašne stvari, ki se mi bodo zgodile, ker počnem “tisto”, ne da bi bila poročena. Rekla je, da se ji gnusim in da nimam več pravice živeti pod njeno streho.
Ob teh njenih besedah sem tudi sama znorela. Planila sem pokonci in moja roka je kar sama zletela. Prisolila sem ji eno krepko za vse, kar mi je hudega naredila. Še danes mi ni žal zato, bog mi pomagaj. Toda oče je, na žalost, stopil na njeno stran. Brez odvečnih besed mi je ukazal, da moram v tednu dni izginiti izpred njegovih oči. Basta! Odločitev je bila dokončna.''
Ivanka se mi je nasmehnila in me mirno vprašala, če morda ne govori prehitro.
Bala se je, da bi kaj izpustila ali pa, še huje, da bi se mi kakšna stvar ne zdela vredna, da bi si jo zapisala. Toda potolažila sem jo.
“Prestara sem in tudi sama sem že preveč doživela, da bi me lahko še kaj spravila s tira”, sem jo potolažila in temu sva se obe smejali.
Ivanka mi je nato pričela pripovedovati o tistem popoldnevu, ko je pričela zlagati svoje borno imetje v kovčke.
“Imela sem le nekaj uporabnih oblek, perila pa komaj za vzorec. Vsak večer sem si ga oprala in posušila na peči, pa je šlo. Podobno sem delala tudi s plenicami in otroškimi majčkami. Ljubi bog, saj se ne smem spomniti, kako je bilo! Mačeha je nenehno kontrolirala, da se nisem polastila česa, kar ni bilo moje. Oče je nekaj godrnjal, da bi se ji lahko opravičila, pa bi spet bilo vse v redu. Toda, ne! Nisem se hotela poniževati, saj sem vedela, da bi bilo potem še huje.”
“Kam boš šla?” me je vprašal, ko sem se usedla na prag .
“Boris pride pome,”sem mu odgovorila in goreče molila, da bi bilo res.
Toda prikazal se je šele naslednje jutro . Z jokajočim otrokom v naročju sem prebedela noč. Niti za trenutek nisem zatisnila oči, ker sem se bala, da bi se obe prevrnili po stopnicah. Nihče mi ni odprl vrat in me povabil vsaj v vežo. Kot da bi bila beračica, izmeček, ki ga je bilo treba brcniti čez prag! Zaklela sem se, da jim tega ne odpustim! Nikoli!“
Ivanko so premagale solze. Tekle so ji med prsti kot bi želele izmiti njeno bolečino.
“Nikar ne zameri,“ se mi je čez čas opravičevala.
“Mislila sem, da me po toliko letih ne bo več bolelo, pa sem se zmotila ....”
Nato je nadaljevala:“ Zjutraj, malo po peti uri, je pozvonilo in na dvoriščnih vratih se je prikazal Boris. Bil je ves bled in kar tresel se je. Grozno sem se ustrašila, ker sem se bala najhujšega. Toda na lepem se mu je obraz razlezel v nasmeh, prijel me je okoli ramen in stisnil k sebi. Rešena sva, mi je zašepetal na uho. Moja mama nama je dovolila, da se vselimo v zgornje prostore, je še dodal in pričel pobirati torbe, ki so ležale po tleh.“
Ivanka je tisti dan tretjič prestopila prag pri Borisovih starših. Bilo jo je tako strah, da so ji klecala kolena in se ji je zdelo, da ji je jezik dobesedno otrpnil v ustih. Borisova mama je bila zelo “nobel”, prav tako oče. Še zmeraj se niso mogli sprijazniti, da se je njihov ljubljeni sin spozabil s takšno pritepenko.
“Lahko jo slišim, ko mi je rekla, Ivanka, kaj bo to kar naprej jokalo?
Zazeblo me je pri srcu. Saj je vendar tvoja vnukinja sem pomislila, toda iz sebe nisem mogla spraviti niti besedice. Boris me je pomirjujoče gledal, toda čutila sem, da je bil prav tako napet kot jaz. Mama, ji je govoril, včeraj sem ti obljubil, da bomo tiho kot miške,in tako tudi bo. Šele ob teh besedah se je mama zganila, stopila k meni in mi ponudila roko. Hotela sem ji jo stisniti, toda že ob dotiku jo je izmaknila, kot bi bila kužna. Oče nama je pomagal odnesti prtljago v sobo, ki je s tistim dnem postala moj drugi dom. Bila je lepa soba, toda od vrha do tal natlačena s knjigami. Močno me je zaskrbelo, kje bo stal hčerkin košek, kje bom sušila plenice, kje pripravljala hrano, kje bom, konec koncev, spala tudi jaz.“
Ivankino in Borisovo življenje je poslej, vsaj nekaj časa, teklo mirno in spokojno. Ugotovila sta, da ju oče in mama pustita pri miru, če se jima le pravočasno umakneta s poti. Starša sta veliko odhajala od doma po najrazličnejših sestankih in na zborovanja, tako da so se čez dan le poredko videvali. Ivanka si je medtem ko je otrok spal, našla še toliko časa, da se je usedla h knjigam in ponovno pričela študirati. To je bilo sprva všeč tudi Borisovim staršem. Zato sta si utrgala nekaj svojega dragocenega časa in kdaj popazila na vnukinjo. Deklica je bila bistra in pri petnajstih mesecih je že veselo čebljala z vsakim, ki se je hotel z njo igrati.