"Na dan je planila strast, speča zver!" (5/5 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
To so bili časi, ko smo imeli praznovanja ob vseh državnih praznikih, delovnih uspehih in še vmes kakšno, da nam ni bilo dolgčas. Denarja je bilo na pretek. Če je šlo za “skupne interese”, ni nihče dosti kompliciral. Bilo mi je všeč, da sem končno v središču pozornosti. Tudi zaslužila nisem slabo, nekaj je priteklo“iz levega žepa”, marsikakšen kos garderobe pa sem izmaknila v trgovinah. Neznansko sem uživala zaradi vseh nevarnosti, ki so me obdajale. Služba je postala še večji izziv. Tuji partnerji so me vabili na kosila, večerje in številna darila, ki so jih pustili v moji pisarni, so bila dokaz, da smo sklenili več dobrih in koristnih poslov. Toda ni mi bilo zadosti. Kot bi v prsih nosila nekaj zlega. Gnalo me je naprej in bolj kot sem se zapletala v nečedne posle, bolje sem se počutila. Nekoč sva šla z Ivanom skupaj v Moskvo. Sama sredi neskončnega mesta sva se počutila svobodno in razposajeno. Smejala sva se, ko sva pomislila na kamere, mikrofone in podobno navlako, ki naj bi jih ruska policija namestila po sobah, kjer so prenočevali tujci. Ko sva se, malo okajena, zvečer spravila v posteljo, sem doživela najlepše trenutke v svojem življenju. Odkrito priznam, da do takrat nisem vedela, da je z moškim lahko tako lepo ... Tudi to je bil eden izmed razlogov, ki so me priklenili nanj. Že v Moskvi sem čakala na najmanjši namig, da se bo najina pustolovščina ponovila. Bila sem v devetih nebesih. Počasi sem, ne da bi vedela, kdaj ali kako, prišla povsem pod njegov vpliv. Že ob vrnitvi domov mi je namignil, da bi bilo potrebno pogodbam dodati še eno klavzulo. Sprva ga nisem razumela, toda ko mi je razložil, se mi je posvetilo. Kaj podobnega ne bi niti meni padlo na pamet. Z občudovanjem sem se zastrmela vanj.''

''Moja vest je šla k hudiču,“ se je grenko zasmejala in se potrkala po prsih.
''Tu notri ni bilo pravega srca. Četudi je kdaj bilo, so mi ga raztrgali na koščke. Na tisoče ''če-jev'' je iskalo opravičila za moja sprevržena dejanja: če ne bi imela take mladosti, če ne bi z Borisom živela pri njegovih starših, če ne bi postal hladen do mene, če se ne bi želela “maščevati “ njegovi mami ...” je počasi iztisnila iz sebe Ivanka.
Za nekaj trenutkov je zamišljeno gledala skozi okno in si grizla ustnice.
“Ko so me ujeli pri goljufijah, je bilo hudo. Odvetnik je uredil, da so me najprej poslali k psihiatru. Tam sem morala ure in ure govoriti o sebi. O vsem, kar sem občutila, kar me je ranilo, prizadelo ali razveselilo. Gospod me je spraševal, zakaj nisem bila zadovoljna z Borisom. Zakaj se nisem bolj posvetila hčerki. Zakaj sem začela krasti. Poneverjati. Zakaj sem si želela vedno več moči in denarja.
Zakaj so me vsi zapustili, ki sem jih imela rada. To so bila vprašanja, zaradi katerih še danes počasi umiram.”
Zajokala je.
''Si predstavljaš, kakšen šok sem doživela, ko je Boris povedal hčerki, da imam ljubimca? Pa da ne boš mislila, da sem se k njemu preselila čez noč! Kje pa! Ko sem spoznala, da je lahko popolnoma moj, mi ni bil več toliko zanimiv. Bil je egoističen kot vsi moški. Za povrhu še pacek. V službi urejen, nadišavljen, doma pa je imel nataknjeno raztrgano pižamo. Stanovanje je bilo podobno zanikrnemu brlogu. Stisnila sem zobe in se lotila pospravljanja. Zvečer, ko sva legla k počitku, nisem mogla zaspati. Mislila sem na Borisa, ki je moral hčerko vzgajati sam. Hvala bogu, z učenjem ni imela težav, bila pa je tudi bolj mirnega značaja. Taka kot on sam. Zelo sem jo prizadela, ker si nisem utrgala časa, da bi šla na njen prvi glasbeni večer. Bila je prava umetnica na klavirju. Toda prav tisti teden smo imeli v podjetju norišnico. Deževala so naročila in z Ivanom sva morala poslovne partnerje sprejemati sama. V sumljive transakcije sem (ali sva, kakor hočeš) že tako zabredla, da bi bilo vtikanje drugih lahko usodno. Ivan je postajal vedno bolj živčen in odvisen od mene. Enostavno je pozabil, da je bil on tisti, ki mi je predlagal nekatere stvari. Če ga ne bi poznala, bi mogoče še zmeraj kradla nogavice, šale, robce, torbice in podobno po trgovinah ... Hčerka je doma jokala, Boris pa je pobesnel. Prišel je k meni v pisarno in mi začel očitati napake, ki sem jih storila v najinem zakonu. Z matematično natančnostjo mi je pričel naštevati, kdaj sem prizadela njega in hčerko. Nisem mogla verjeti, da je toliko časa le molče trpel in čakal, kdaj se bom “zbudila” in spet postala ''stara'' Ivanka, takšna, kakršna sem bila, ko me je spoznal. Beseda mi je obstala v grlu. V odsevu šipe sem, najbrž po dolgih letih, prvič zagledala svoj pravi obraz: žensko, ki je mislila le nase, na svoje užitke, na svoje življenje. Ker sem molčala, je planil name, me zagrabil za vrat in pričel stiskati. Po licu so mu tekle solze, ko me je zmerjal s kurbo in prasico. V krčevitih stavkih mi je sikal v obraz, kolikokrat je bedel pri hčerki, ko je bila bolna. Kolikokrat me je zaman čakal, ker se nisem pravočasno vrnila s službenega potovanja. Kako ga je bolelo, ker sem postala do njega hladna kot led. Pričela sem loviti sapo in v tisti sekundi sem z grozo pomislila, da niti ne ve, kaj dela in da me lahko ubije. Začela sem se braniti. Vsa zaripla sva se ruvala in se borila drug z drugim. Bogve, kaj bi se zgodilo, če ne bi vstopila tajnica. Njen glasen krik naju je streznil. Pobrala sva se in se ji pričela opravičevati. Nemo je zrla v naju, vedela je, da si na tleh nisva pripovedovala pravljic.''
Nič ni pomagalo, ko je obljubila, da se bo spremenila. Boris je zahteval ločitev. Da tako ne more več iti naprej, da hčerka potrebuje topel dom, ji je razlagal. ''Zvečer sem se usedla k hčerki in jo vprašala, kaj misli ona. Objela me je. Nekaj časa sva bili tiho, potem me je pogledala in zašepetala, da me sploh ne pozna več. Da ne ve, kdo sem. Imela sem občutek, da bom v tistem trenutku umrla. Ulegla sem se zraven nje in hotela nadoknaditi vse, kar sem v dolgih letih zamudila. Pa ni šlo.”

Toliko je še počakala, da je odšla hči v šolo. Potem je vzela kovček in potovalko. Življenje z Borisom je spravila v oboje.
''Vse je bilo drugače. Že po nekaj tednih sem spoznala, zakaj je kljub zrelim letom Ivan še zmeraj sam. Z menoj je ravnal podobno kot jaz z Borisom. Izkoriščal me je, dal pa ničesar. Pričela sva se prepirati. Tudi v službi so mi stvari polzele iz rok. Zlati časi, ko se je lahko počelo, kar se je komu zljubilo, so počasi minevali. Pisalo se je leto 1995. Konec oktobra smo dobili, domala čez noč, nove lastnike. Niso več pomagale niti zveze, niti poznanstva. Nič. Revizorji so se zaprli v pisarne in pregledovali bilance. Pome so prišli nekega zgodnjega jutra. Pomagalo ni niti psihiatrovo mnenje. Dobila sem pet let zapora, Ivan pa le leto in pol. Pa še to pogojno. Nekega lepega dne je izginil iz države, menda se je odselil v Francijo. Šele dosti kasneje, ko sem že bila na svobodi, sem izvedela, da veliko posluje z Rusijo, s svojimi (najinimi) starimi poslovnimi partnerji.''
Tu je Ivanka zaključila s svojim pripovedovanjem. Potem ko sem stala še vsaj pol ure pri vratih in držala za kljuko, je govorila o hčerki, o znancih, ki je ne pogledajo več. Pa tudi o samoti, ki jo je sprejela za svojo.

''O, poglej, poglej, tudi ti si ji padla v pest,'' se je zasmejala moja znanka, ko sem ji omenila, zakaj mudim.
''Svojo zgodbo pripoveduje vsakemu, ki ima pet minut časa, da ji prisluhne,'' je še dodala in skomignila z rameni.
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Vsak dan hodi gledat sončni zahod

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tihi in glasni ubijalci

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tikanje in vikanje v naši družbi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preselila sta se iz hiše v stanovanje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Poiščimo odgovore v sebi

Zagotovo ste že kdaj koga slišali reči, da se odgovori ...

Kratke misli: Bilo je njuno najlepše leto

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milan Pavliha

Milan Pavliha
psiholog, pedagog


"Upokojitev je lahko tudi začetek nove kariere."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.