"Na dan je planila strast, speča zver!" (3/5 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
“Z Borisom sva se želela poročiti, toda na to njegovi starši niso hoteli pristati. Vsakič so našli kakšne izgovore. Vedno bolj sem spoznavala, kako je bil moj ljubljeni odvisen od njih. Niti najmanjše stvari ni mogel narediti, da ju ne bi najprej vprašal za nasvet. Včasih celo mimo mene. To me je zelo motilo. Ko sva bila zvečer sama, sem mu omenila, toda naredil se je, kot da me ne sliši. Ali pa me je zasul z nežnostmi, da mi je zaprl usta.“
Ivanka je sanjarila o lastnem domu. Lahko bi si ga privoščila, saj je Boris po tem, ko je bila poskusna doba mimo, dobro zaslužil. Toda nič ni bilo iz te moke. Še kar naprej je morala hoditi po prstih in paziti, da ni motila ustaljenega reda, ki je bil v navadi pred njenim prihodom. Včasih jo je imelo, da bi prijela krožnik in ga s treskom vrgla po tleh, Da bi zaropotalo in bi se posamezni koščki veselo razleteli po brezmadežnih tleh. Vsakič je želje zatrla in se premagala.
“ Nekega lepega dne je hčerka romala v varstvo. Boris se s tem še zdaleč ni strinjal. Zdelo se mu je, da bi morala ostati Ivanka vsaj še kakšno leto doma in varovati topel dom. Da bi ga čakala s kosilom, da bi se popoldan za kratek čas ulegla h počitku, da bi se potem odpravili na večerni sprehod, skratka, da bi mu bila ves čas pri roki.
Življenje na faksu me je potegnilo, kot še nikoli poprej. Uživala sem med novimi kolegi, čeprav so bili kar tri leta mlajši od mene. Hlastno sem se vrgla v študij, da bi nadoknadila zamujeno. Doma se je marsikaj spremenilo. Borisu so starši družno stali ob strani in udrihali po meni, češ, kje le hodim vse dneve. Iz kljubovalnosti sem včasih res zavila z druščino na kavo, saj je bila gospa, ki mi je varovala otroka, prizanesljiva in ni nikoli tečnarila, če sem se pri njej oglasila kakšno uro pozneje kot ponavadi.”
Nekoč se je mimogrede ustavila pred izložbo. Takrat so prvič prišle v modo bluze s cvetličnim vzorcem. Tista, ki ji je bila všeč, je bila bela, cvetovi pa so bili v modri in zeleni barvi. Še danes jo ima pred očmi, kakor tudi žgečkljiv, strasten občutek, da jo mora imeti.
Mora!
Toda v žepu ni imela niti dinarja!
“Sploh ne vem, kako sem zavila v trgovino, kako sem se v kabini slekla in pomerila bluzo. Poškilila sem skozi priprta vrata. Videla sem prodajalke, ki so kadile in pile kavo nekje daleč stran. Nihče ni bil pozoren name. Stlačila sem si jo v torbo, med knjige in potem še malo postala pri puloverjih in krilih. Da bi videli, kako le opazujem. Srce mi je bilo sto na uro, po drugi strani pa je bil občutek prepovedanega podoben trenutku, ko človeka premaga strast.
Šele doma sem se zavedla, kaj bi se lahko zgodilo, če bi me ujeli. Prijeli, odvlekli na policijo, zasliševali, povedali Borisu, zatožili njegovim staršem. Moj ljubi Bog, kaj bi se zgodilo z mojo punčko, če bi imela zaznamovano mamo! Vsa hrana se mi je vzdignila v želodcu. Stekla sem v stranišče in bruhala. Zaklela sem se, da se kaj podobnega ne sme nikoli več ponoviti!“
Toda bolj ko se je trudila, slabše je bilo. Trgovine so jo začele privlačiti kot magnet. Včasih se ji je zdelo, da bo umrla, če ne bo vtaknila v žep vsaj majcene čokolade. Kaj takega se ji ni dogajalo niti takrat, ko je bila otrok. Zakaj potem kar naenkrat ta strast po kraji? Kaj je vendar zagrešila?
Marsikakšno stvar je položila na vidno mesto, da bi ji Boris vsaj z besedo dal vedeti, da mu ni jasno, kako si je tisto lahko kupila. Toda ne. Kot da bi si z vsakim dnem imela vse manj povedati …

“Ko sem zvečer zlezla v posteljo, in ko sem želela zaspati, sna ni bilo od nikoder. Tatica, tatica, tatica, mi je odmevalo v ušesih. V prsih me je bolelo, da sem komaj dihala. Kaj, če me je kdo videl, sem se spraševala in potne kapljice so se mi nabirale po čelu. Boris je moje stanje pripisoval napornemu študiju, zato me je velikokrat pustil lepo pri miru. Obrnil se je na drugo stran in zaspal. Pa tako grozno je smrčal! Včasih tega nisem niti opazila, ko sem imela kup svojih težav, mi je šlo vse na živce. Na nesrečo je zbolela še hčerka. Bronhitis je postal stalen gost in bolj kot sem si želela, da bi bilo vse po starem, slabše je bilo,” vleče na dan spomine Ivanka .
Prav nič noče biti prizanesljiva do svojih napak. Pred menoj jih razgrinja in razgalja, kot bi se želela znebiti grehov. Včasih ji uide kakšna kletvica. Ne tista, prostaška, pa vendarle dovolj prepričljiva, da z njo podkrepi svoje pripovedovanje.
“Mislila sem, da me bo hčerkina bolezen spremenila in streznila. Ure in ure sem jo nosila v naročju, ker jo je dušil kašelj. Jokala sem in molila ter prosila boga odpuščanja za svoje grehe. Bila sem prepričana, da me hoče na ta način kaznovati. Nekoč je molitve slišala tašča in še zaradi tega je nastal ogenj v strehi.
“Po ulici sem tavala, kot bi me nosila luna. V sebi sem začutila že znani nemir. Najbolj mi je bila všeč Nama. V njej sem se izgubila kot igla v kopici snega. Bil je ravno čas razprodaj in ljudi se je trlo kot še nikoli. Najprej sem se ustavila v pritličju, kjer so prodajali pasove. Všeč so mi bili, dobro se še spomnim, beli, malo širši kot običajni, narejeni iz neke umetne snovi. Tega, kako ga bom spravila v torbo, sem se domislila šele v trenutku, ko sem stala zraven njega. Nihče me ni opazil, ko sem na skrivaj oprezovala okoli sebe.
Odhitela sem v zgornje nadstropje, kjer so prodajali plošče. Takrat mi je bil všeč tisti mali črnolasi pevec, no kako mu je že bilo ime ... mislim, da je bil Oto Pestner. Na vsak način sem morala dobiti njegovo ploščo. Ko sem jo neslišno spustila za pulover, sem ugotovila, da ni nič lažjega kot “kupovati” na ta način. Hkrati sem opazovala ljudi, ki so hiteli mimo mene in razmišljala, koliko jih je podobnih meni. Upala sem, da ne veliko, drugače bodo postali prodajalci pozornejši, kot so bili sicer ...”
Veliko pozneje, ko jo je njena odvetnica napotila k psihiatru, da bi dobila potrdilo o zmanjšani prištevnosti, je te dogodke ponovno obujala pred majhnim, k debelosti nagnjenemu zdravnikom. “Veka mu je ves čas utripala in zdelo se mi je, kot da mi mežika in mi pritrjuje, da sem naredila prav,“ ne more iz svoje kože Ivanka.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Šahovska ura

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kolikokrat podarite rože sebi?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Vsak dan hodi gledat sončni zahod

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tihi in glasni ubijalci

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tikanje in vikanje v naši družbi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preselila sta se iz hiše v stanovanje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milan Pavliha

Milan Pavliha
psiholog, pedagog


"Upokojitev je lahko tudi začetek nove kariere."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.