Če dobro pomislimo, običajno res obstaja razlog, da smo se razjezili, da smo žalostni ali veseli. In pogosto ta razlog pripišemo neki drugi osebi ali zunanjemu dogodku. To potrjujejo tudi številne definicije besede čustva, ki pravijo, da so čustva reakcija na neko dogajanje. Pa vendar mi je mnogo bližje definicija iz uvodnega stavka. Verjamem, da čustva, ki jih občutimo, nastanejo v povezavi z našim dojemanjem nekega dogodka in ne z dogodkom samim. Rada uporabim prispodobo z vožnjo, saj verjamem, da se v njej marsikdo lahko prepozna.
Svoj čas sem večkrat slišala, da med vožnjo divjam, da imam težko nogo, in še kaj bi se našlo. In res sem bila včasih precej bolj nestrpna voznica, kot sem zdaj. A moje nestrpnosti niso povzročali vozniki pred menoj, temveč sem si jo povzročala sama, s tem ko sem razmišljala, da nalašč vozijo tako počasi, da so nesposobni, se spraševala, kdo jim je sploh izdal vozniško dovoljenje ipd. Ob takšnih mislih je človek težko ravno vesel, sproščen in miren. In res, bila sem vse kaj drugega kot to, kar se je kazalo tudi v mojem načinu vožnje.
Ko danes naletim na voznika, ki vozi počasneje, kot je določeno z omejitvijo, ali počasneje, kot bi si želela sama, pogosto pomislim, da je tam z namenom. Da se bom morda ravno zato, ker se odločim voziti za njim, izognila prometnemu prekršku, prometni nesreči ali drugi neprijetnosti. Ob tem ne doživljam več nestrpnosti, ampak kvečjemu hvaležnost.
Šele ko sprejmemo, da naših čustev ne povzročajo drugi ljudje ali neki zunanji dogodki, temveč naše interpretacije teh dogodkov, bomo pripravljeni pogledati, kakšna sporočila nam prinašajo čustva oz. raziskati ta pogosto zapleteni zemljevid, ki nas vodi do lastnih misli. Takrat lahko naredimo preprosto vajo.
Spomnimo se npr. dogodka oz. situacije, v kateri se nismo počutili prijetno. Poskusimo se spomniti tudi, katero čustvo smo v tej situaciji čutili, in razmislimo, kaj smo v tej situaciji razmišljali. Katere misli so se nam vrtele po glavi ob tem dogodku, kakšne zgodbe smo si kreirali? Te namreč govorijo o naši interpretaciji dogodka in so vplivale na to, da smo se v situaciji počutili, tako kot smo se.
Naj ponazorim s preprostim primerom. S partnerjem sva dogovorjena za kosilo v restavraciji. Pridem točno, on pa zamuja. Po 20-minutnem čakanju opažam, da postajam vedno bolj jezna. Seveda, jezna nanj, ker ga moram čakati. Po glavi mi rojijo misli: »Pozabil je. Lahko bi vsaj poklical. Kako sem neumna, da sem verjela, da bo prišel točno. Vedno zamuja. Najini dogovori zanj sploh niso pomembni. Vse ostalo se mu zdi pomembnejše od mene. Solit naj se gre. Nanj se tako ali tako ne morem zanesti.« Ob teh mislih je težko biti kaj drugega kot jezen. A če se zavedam, da svoje občutka kreiram sama, bom pripravljena pogledati svoje misli in se vprašati, kako to, da se ob tej situaciji počutim tako slabo.
S tem svojo osredotočenost usmerim vase, kar je ključno, če želim prepoznati pomembno sporočilo, ki se skriva v mojem razmišljanju in vpliva na to, da omenjeno situacijo doživljam kot bolečo. Ste razbrali to sporočilo, ko ste brali zgornji odstavek? Če ne, vas vabim, da ga preberete ponovno in ga poskušate najti.
Sporočilo, ki ga v podanem primeru nosi čustvo in ki ga lahko razberemo, če se le osredotočimo na svoje misli, je: »Nepomembna sem. In to zanj, ki mi pomeni tako veliko. Zanj, ki naj bi bil nekdo, na kogar se lahko zanesem in mu zaupam.« In ker si situacije in vedenja drugih vedno interpretiramo na podlagi tega, kar globoko v sebi verjamemo, nam to sporočilo pravzaprav govori le o tem, da globoko v sebi verjamemo, da nismo pomembni. Če bi namreč verjeli kaj drugega, ostaja velika verjetnost, da bi bila tudi naša interpretacija drugačna. Nekdo, ki npr. verjame, da se mu v življenju dogajajo slabe stvari, bi morda najprej pomislil na to, da se je partnerju na cesti kaj zgodilo, da je morda z drugo žensko in je ob tem na kosilo popolnoma pozabil itd.
Naše misli so torej odraz naših globoko zakoreninjenih prepričanj, naša čustva pa zemljevid, preko katerega jih lahko spoznamo. Prav to pa je prvi pogoj, da jih lahko začnemo tudi spreminjati.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.