Vem, kaj pomeni biti sam in vem, kaj pomeni biti osamljen. Doživela sem oboje. A ne eno ne drugo mi ni predstavljalo tako hudega občutka, kot je bil občutek osamljenosti, čeprav sem bila v družbi mojega takratnega partnerja. V družbi partnerja pač tega občutka ne pričakuješ.
»Zakaj nič ne naredi, da se ne bi počutila tako osamljeno,« sem se spraševala. No, verjetno iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da mu za svoje občutke nisem povedala, ker me je bilo strah kaj bo rekel in drugi ta, da je občutek osamljenosti nekaj, kar je v meni in je ni osebe ali stvari, ki bi ga lahko pregnala. Je nekaj, kar lahko preženem le sama. A žal to odgovornost prevečkrat prelagamo v roke drugih. Jaz nisem bila izjema.
Kaj pravzaprav je osamljenost?
Ne poznam uradne definicije, vem pa, kako sem jo doživljala sama. Globoko v jedru občutka osamljenosti so bila skrita prepričanja, da nisem dovolj dobra, da nisem vredna, da sem nevidna in neslišna in kar je bilo najhuje, da si to iz nekega razloga celo zaslužim. Nad plastjo teh prepričanj se je bohotila energija strahu, da bom celo življenje preživela nepomembna drugim in okolici. Takrat se še nisem zmogla vprašati »Kaj pa sebi, si sebi pomembna?«
Bila sem tudi sama. Odločitev, da se osamim sem v skrbi zase izbrala čisto zavestno. Po fizičnem napadu bivšega partnerja sem »biti sam« enačila z »biti varen«. Obdržala sem stike s štirimi prijateljicami, za katere sem bila res prepričana, da jim lahko popolnoma zaupam, od vseh ostalih sem se oddaljila. Namenoma, ker je biti sama pomenilo, da sem varna. Ukinila sem Facebook profil, malce po sili razmer, a kljub temu brez razmišljanja. In tako res veliko časa preživela sama. Na začetku bolj ali manj v svojem stanovanju, kasneje na sprehodih v naravo in ob branju knjig. In s časoma ugotovila, da biti sam sploh ni tako slabo. Uživala sem v svoji družbi, nikoli mi ni bilo dolgčas in tisto, kar se mi zdi najbolj dragoceno – naučila sem se biti sama v svoji družbi in se soočiti s svojimi čustvovanjem, ne pa iskati nekaj, s čimer bi se zamotila. Naučila sem se samo biti, k čemur je, če sem čisto iskrena, močno prispevalo meditiranje.
Spoznala sem, da biti sam ni strašljivo, tisto kar je strašljivo je občutek osamljenosti. In postopno sem razumela, da pravzaprav med enim in drugim ni nobene povezave. Občutek osamljenosti je v mojem primeru izhajal iz mojih prepričanj in ne iz dejstva, da sem bila sama, kar sem do tedaj verjela. In postopno sem razumela tudi, da sem pravzaprav jaz tista, ki si moram v prvi vrsti pokazati pomembnost – nekaj kar sem si zmogla dovoliti šele, ko sem močno zamajala moja dotedanja prepričanja o sebi.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.