POLETNA ZGODBA: Korak preveč

Ne bi smela, vem. Danes vem, da sem šla predaleč, da sem te prizadela. Nehote, verjemi, to ni bil moj namen. Nisem premišljevala, nisem vedela, da obstaja na svetu še kdo, ki je lahko tako čustven, ki lahko tako lepo ljubi, ne zahteva nič, le ljubezen, ki se mu vrača ...
Ostala sem sama ... (fotografija je simbolična, freedigitalphotos.net)
Ostala sem sama ... (fotografija je simbolična, freedigitalphotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Jaz pa ti tega nisem mogla dati. Bila sem preveč ranjena. Hotela sem le oporo, tolažbo, nekoga, ki bi mi pomagal pozabiti. Nisem iskala ljubezni, čeprav se je tako zdelo, iskala sem le pomoč pri begu.
Z Rokom sva bila par skoraj šest let. Ljubila sem ga. bila sem popolnoma brez skrbi. Da bo nekoč odšel, so bile le hude sanje, ki jih jaz nisem sanjala. Popolnoma sem verjela v najino ljubezen. Bila sem slepa, srečna, nisem videla. Nisem vedela, da ima lahko tudi najina pravljica konec. In, kar je še huje, brez njega nisem znala živeti. Le zakaj bi se veselila jutrišnjega dne, če ne bi smela pomisliti nanj? Le zakaj bi vstajala iz postelje, če ne bi odhajal k njemu? Le zakaj bi živela, če ga ne bi smela ljubiti?
Dan je bil lep. Sijalo je sonce, narava se je prebujala. Jaz sem bila dopoldan v službi, popoldneva sem se veselila. Bila sem prepričana, da ga bova preživela skupaj, da nama bo lepo, tako kot vsakič.
A tokrat je bilo drugače.
Ko sem prišla domov, je bil že tam. Stal je pred vrati in me resno gledal.
»Kje se obiraš? Že pol ure stojim tu,« mi je rekel namesto pozdrava. Ni bilo objema, ni bilo poljuba.
Odklenila sem in vstopil je. Bil je resen, drugačen.
»Ne bom izgubljal besed, že tako mi čas uhaja,« je dejal.
»Sara, ne ljubim te več,« mi je razkril. Brez, da bi trenil z očesom.
»Rok,« sem rekla, glas se je tresel, srce je razbijalo.
»Ah, prihrani mi,« je zamahnil z roko in odšel. Zaloputnil vrata za sabo.
Bila sem sama. Kar tako, v hipu je odšla ljubezen.
Jokala sem šele kasneje, ko so besede prišle do srca, ko sem se zavedala, da so resnične, da ga ni več, da je drugje, da njegovi poljubi niso več zame.
Ne bom pisala o bolečini. Preveč jo je. Ne bom pisala o ljubezni. Nočem je.
Pisala bom o tebi, dragi prijatelj.
Spoznala sem te nekaj mesecev kasneje. Sedela sem v parku, prišel si mimo, zraven tebe je hodil velik črn pes. Že od nekdaj sem imela rada živali. Ko je prišel do mene, sem ga pobožala. Ti pa si, kar tako, sedel zraven mene.
»Malo počitka, kajne Tine,« si rekel psu.
»Tine,« mi je ušlo, zasmejala sem se.
»Hja, zakaj pa ne,« si skomignil z rameni.
»Zanimivo,« sem rekla. Mar bi takrat molčala, mar bi šel takrat dalje. Zakaj si sedel ravno k meni, k meni, ki sem te tako prizadela.
»Marko sem, pa ti,« si povedal.
»Sara,« sem rekla. Pobožala sem psa, ki me je ves čas gledal.
»Poglej, všeč si mu,« si rekel in se smehljal.
»Žival čuti, kdo jo ima rad, komu je všeč in komu je v napoto,« sem rekla.
»Prav imaš,« si prikimal. »In kje je tvoj pes?«
»Nimam ga,« sem odkimala.
»Taka ljubiteljica živali, pa brez nje,« je bil začuden.
»Ah, nimam časa zanjo. Pri meni bi le trpela, ves čas sem od doma,« sem povedala.
»Tine, bova povabila gospo Saro na kavo? Tako lep dan je, škoda bi bilo, če je ne bi spila v prijetni družbi,« je predlagal.
Prikimala sem, saj vem, ne bi smela.
Odšli smo do lokala, sedli za prazno mizo, se greli ob toplem soncu. Bilo je lepo. Bil si mi všeč. Bil si prijazen, vesel, zgovoren. Čeprav si imel trideset let, je bilo na tebi še vedno nekaj tako zelo otroškega. Veselil si se lepih stvari, branil si se slabega kot majhen otrok.
Takrat sva govorila o meni, povedala sem ti, da sem sama. Potem sva govorila o tebi. Povedal si, da imaš le Tineta.
»Nobena me ne mara,« si rekel. »A nekoč jo bom dobil! Poročil se bom in imel jo bom rad,« si mi povedal. In verjel si v svoje besede.
Jaz o tem nisem več premišljevala, ljubezen je odšla. Nove nočem.
Nisi bil lep, nisi bil postaven, a bil si tako… saj ne vem, ne znam napisati. Tako preprost, tako vesel, tako v pričakovanju. Kar me je še bolj začudilo, ko si mi nekoč, kasneje, ko sva se spet dobila v parku, povedal, kakšno je tvoje življenje.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Vsak dan hodi gledat sončni zahod

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tihi in glasni ubijalci

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tikanje in vikanje v naši družbi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preselila sta se iz hiše v stanovanje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Poiščimo odgovore v sebi

Zagotovo ste že kdaj koga slišali reči, da se odgovori ...

Kratke misli: Bilo je njuno najlepše leto

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.