Nekega večera je mati izjavila: » Fino bi bilo, če bi se mlada dva poročila. Petindvajset let je skoraj idealna starost za poroko.«
Dih mi je zastal in požirek vroče črne kave mi je stekel v sapnik, da sem se začela na vso moč daviti in kašljati. Mož me je krepko potolkel po hrbtu, kar sem čutila kot kazen za vse minule nepremišljenosti in obotavljanje pri razčiščevanju odnosov v trikotniku sin-dekle-naša družina. Vedno sem nečesa kriva! Potem pa je odločno rekel: »Najprej študij, potem poroka in vse ostalo!«
»Saj naša že ima poklic,« se je napihoval dekletov brat. »Kot medicinka lahko dobro zasluži. Dobro službo je imela že v Kranju, a se ji ni ljubilo vsak dan voziti tja iz Škofje Loke.«
»V soboški bolnici bi zlahka dobila službo,« je zakokodakala še mati. »Živela bi pa lahko v Lendavi, ne?«
Imela sem na svetu tak občutek, kot da sklepamo kupoprodajno pogodbo: lepa in pridna snaha za streho nad glavo in sinovo srečo. Onadva bi si pa umila roke in se znebila obveznosti.
»Pustimo to, ni naša stvar!« je sklenil pogovor moj mož. Potem pa je čudno hripavo zletelo iz njegovih ust: »Jutri potujeva v Logatec k sorodnikom. Lahko se peljemo do Ljubljane skupaj. Kaj pravita?«
Odprla sem usta, pa jih spet zaprla. Kakšna laž! Moj mož, ki nadvse spoštuje resnico, je lagal, ne da bi mu zatrepetale veke. Nobena mišica na licu ga ni izdala. Najbrž sva pa mislila enako: vsiljivcev se morava čim prej rešiti, sicer bosta ostala pod našo streho vse do jeseni.
Brez pripomb sta spokala in se naslednje jutro odpeljala. Seveda nismo potovali skupaj do Ljubljane. Moj mož se je naredil hudo bolnega, rekoč, da ga je usodno usekalo v križu in mora dan-dva mirovati. Kako sva si oddahnila, ko sta se končno poslovila!
Starejši sin je menil, da gre za čudake, da so čudni vsi trije, ne le mati in brat.
»Pravijo – študenti s tistega konca -, da je punca znana po Škofji Loki kot zelo veselo dekle, radoživo in vihravo …« je povedal. Kaj več iz njega nisva izvlekla. Mlajšega brata ima zelo rad in ne bi ga hotel spravljati v kočljivo situacijo, je dodal in še, da se bo resnica itak prej ali slej pokazala. Kako zapleteno, kar skrivnostno. Vrtala sem vanj, izvedela pa nisem ničesar.
Konec junija sta se zaljubljenca vrnila s poti. Polna čudovitih vtisov sta teden dni lebdela nad tlemi (in nad nami tremi), tako da je starejšemu zavrela kri in je izdavil, česar sicer ne bi: »A se gospodična ne bi raje usedla in naštudirala izpitov, ki ji še manjkajo za vpis v tretji letnik?«
Množina samostalnika izpit me je potolkla po ušesih kot grom iz vedrega neba.
»Kako? Saj sta pred potovanjem trdila, da opravljata zadnji pogojni izpit « sem se razburila. A starejši je okrcal le dekle, torej je mlajši sin svoje študijske obveznosti očitno uspešno opravil. Zastrmela sem se v srčast obrazek, ki ni bil več tako ljubko nasmejan kot pred minutko.
»Ni mi šlo,« se je potegnila vase. »Jeseni se moram potruditi.«
»Ne serji, štirje izpiti ti manjkajo, gospodičnica! Če bi bila genij, kar še zdaleč nisi, ti ne bi uspelo!« je bil neusmiljen starejši. »Vsem nam je lagala, celo svojemu najdražjemu. Je tako?«
Mlajši sin je poparjeno sklonil glavo. Ni ne odkimal ne prikimal. Torej je vedel ali vsaj slutil. Pomislila sem, da končno to ni naša stvar. Študij je njeno delo. Če ne zmore, ima še vedno svoj prvi poklic. Medicinske sestre so vedno iskan kader.
»Pustimo to, bo pač pavzirala leto dni,« sem se dobronamerno zavzela za Srčico. Nekako se mi je zasmilila, posebno še, ko sem v pogledu starejšega sina zaznala vroče zaničevanje. Ali je bilo ljubosumje?
»Ja, pavzirala, moj bedasti brat jo bo pa vzdrževal, kajne? Oziroma mi vsi, vsa naša družina jo vzdržuje, pa ji niti toliko ni mar, da bi šla na izpite,« je bruhal očitke starejši.
Njegov divji bes me je šokiral. Čuden bes – moral je imeti globlje korenine. Sem kaj spregledala? Smo vsi kaj spregledali? Vse se je dogajalo odločno prehitro. Najprej sta se vroče sprla brata, nato oče in mlajši sin, potem še midva s poglavarjem družine. Srčica je jokala, se opravičevala, potem pa molče pospravila svoje cunje in se z avtobusom odpeljala domov k materi in bratu. Bilo mi je hudo, a moški niso dovolili, da jo prepričujem, naj ostane. Starejši je mlajšemu natresel stvari, ki jih niti jaz nisem smela slišati. Za boga mi ni hotel izdati ničesar, samo toliko je navrgel, da je bil skrajni čas, da smo se »pijavke« znebili.
Nekaj dni je bilo v hiši tako napeto, da smo še dihali zelo previdno. Z možem sva se umaknila v vikend in ostajala gori od jutra do mraka. Skušala sem poklicati Srčico, a je bil njen mobilnik vse dni izključen. Bilo mi je hudo, rada bi se pogovorila z njo … nekako nisem mogla sprejeti obtožb, da nas je vlekla za nos, nas izkoristila in počela grdobije za našim hrbtom. Ne, ni moglo biti tako preprosto! Nekaj smo spregledali!
Po kakšnem mesecu dni, ko ni bilo nobenih vesti o dekletu, sem spregovorila s starejšim sinom.
»Mi boš končno povedal resnico o bratovi punci? Slutim, da veš več, kot si namignil …«
Njegov pogled je bil strupen, glas osoren. Najprej se ni hotel odzvati, potem pa se je le odločil: »Nič prida ženska, ti povem. Kolegi so pripovedovali, da je ves čas sedela na dveh stolih. Nek starejši možakar jo je prevažal sem in tja, pa najbrž ne iz človekoljubja. Ljubi brat pa je bil slep in gluh za vsa opozorila. Študij je obesila na klin in se pusti vzdrževati. Zdaj res živi z onim drugim – dejstvo. Videl sem ju, torej ni le trač!«
Prizadelo me je, še bolj zato, ker sem začutila škodoželjnost in privoščljivost v sinovem glasu. Morda je bil tudi on zaljubljen vanjo? Tega najbrž nikoli ne bom izvedela, zanima me pa. Zanima me tudi, kaj se je s Srčico zgodilo, kako ji gre, kaj počne, je srečna ali nesrečna … Zame bo ostala kljub vsemu, kar se je zgodilo, v najlepšem spominu.