V svoji praksi sem doživela veliko takšnega iskanja krivde. Najprej pri bolnikih samih. Zelo normalno je, da se človek ob pojavu bolezni vpraša, kaj je morda v svojem življenju delal narobe. Res da lahko včasih celo rečemo, da si je kdo sam kriv za bolezen, ker je veliko pil, kadil, nezdravo živel, z marsičem pretiraval. Pa vendar niti pri teh ne vemo, ali so si res sami krivi ali ne. Vso svojo poklicno dobo sem preživela med bolniki s pljučnim rakom. Dokazano je, da zbolijo kadilci pogosteje kot nekadilci, pa vendar zbolijo tudi nekadilci. Zato si nikoli nisem upala reči bolniku kadilcu, da je sam kriv za bolezen. Moja naloga je bila, da mu pomagam. Sem pa vsem še zdravim svetovala, da ne kadijo. Ko človek zboli, vrta in išče, kaj vse bi lahko bilo vzrok njegove bolezni in zelo težko sprejme dejstvo, da tega največkrat ne vemo.
Zelo hudo je, ko se iskanje krivde usmeri v družino, ožjo in širšo. Kriva je tašča, kriva je snaha, kriv je mož ali žena, krivi so starši, pa otroci, vsak po svoje. Za vsemi temi obdolžitvami je kup nerešenih družinskih odnosov, ki so sicer že prej prisotni, z vso močjo pa ob bolezni butnejo na dan. Bolezen je samo zunanji povod, v resnici pa gre za zelo globoke motnje v odnosih. Veliko zakoncev se po smrti otroka loči. Odnos že prej, pred otrokovo smrtjo, verjetno ni bil idealen. Takrat, ko bi najbolj potrebovali drug drugega, so sami očitki in iskanje krivde pri drugem. Sem in tja pa se tudi zgodi, da se starša, namesto da bi žalovala in odžalovala, z vso svojo energijo usmerita v iskanje krivca in ga iščeta do svoje smrti. Otrok pa ostane mrtev in onadva praktično tudi ne živita več.
V zadnjem času pa je vedno več iskanja krivde v zdravstvu. Kriv je zdravnik, kriva je medicinska sestra, kriv je že vratar v zdravstvenem domu ali bolnišnici, pa še veliko drugih. V ZDA plača menda kirurg vsako leto sto tisoč dolarjev zavarovalnine, za primer, da ga bodo bolniki tožili. Denar, za katerega bi v zdravstvu lahko naredili veliko, pa gre v žepe zavarovalnic in odvetnikov. Mislim, da je resnične strokovne krivde za sam potek bolezni razmeroma malo, je pa res, da je tudi v zdravstvu vedno slabša komunikacija in to dela ljudi zelo nezadovoljne. Povsem upravičeno. Z malo boljšo komunikacijo bi se dalo marsikaj čisto drugače urediti. Tudi tu prihaja jasno do izraza, da medicina in zdravljenje še zdaleč nista samo stvar popolne znanosti in tehnike, ampak v veliki meri tudi umetnost sobivanja in primerne komunikacije.
Slaba komunikacija pa ni značilna samo za področje medicine, ampak tudi za vsa druga področja našega življenja. Zanimivo, še nikoli ni bilo toliko literature, toliko seminarjev in predavanj o komunikaciji kot danes, pa še nikoli niso bili ljudje z njo tako nezadovoljni. Za dobro komunikacijo je treba storiti kaj več kot prebrati o tem literaturo ali udeležiti se seminarja. Človek mora nekaj narediti v sebi.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)