Milena Miklavčič: "Včasih je bil moški glava družine, danes o tej funkciji marsikdo lahko le sanja."

Recimo: molk je zlato? Ta pregovor, pa ni edini, ki nas nagovarja, naj bomo tiho in potrpimo, četudi cepijo drva na naših hrbtih.

Marsikaj razkriva tudi pregovor lastna hvala, cena mala. Prepričuje nas, da se nikoli ne pohvalimo, ker to v očeh drugih ni spodobno.

Veste, tudi besede, ki so jih poznali že predniki, da je trava pri sosedu zmeraj bolj zelena, so aktualne še danes. Slovenci pa se zaradi podedovanih vzorcev, ki so podobni žabi, ki komaj diha v loncu z vrelo vodo, vedno bolj zapiramo v mehurčke.

Sta Slomšek in Finžgar mižala pred resnico, ko sta opisovala stare čase?

Naši predniki so sredi garaškega dela, revščine, odpovedovanja, ob skrbi za številno družino, morali imeti ob sebi tudi kakšno rešilno bilko, lučko na koncu tunela. Včasih je bilo upanje, da bo v onostranstvu bolje, edino, kar jim je preostalo.

K veri so se zatekale zlasti ženske, ki so doživljale nasilje znotraj družine. Otroci, ki so bili kot pastirji in pestrne deležni veliko hudega, so, ko so bili sami, celo razmišljali, da bi bilo najbolje položiti roko nase.

Ne bom pozabila gospoda, ki je bil kot pastirček zlorabljen. Po tistem ni mogel več zadrževati blata, a vseeno so ga vzeli v nemško vojsko. Šele na ruski fronti se ga je usmilil nek nemški zdravnik in mu z operacijo, brez narkoze, olajšal težave.

Moja teta Francka je postala pestrna pri petih letih. Bolje, da ne govorim, kaj vse je doživela. Boli me srce, ko vidim, da mnogi pri idealizirani podobi naše preteklosti vztrajajo še danes. To ni dobro. Če bežimo pred resnico in jo celo idealiziramo, delamo prednikom veliko krivico. Saj ne, da bi se nam smilili na patetičen način! Zaradi vsega, kar so doživeli, pa o tem molčali, si zaslužijo globoko spoštovanje. Enako velja tudi tiste, ki so živeli v času socializma.

Še najbližja resnici je bila pisateljica Mira Miheličeva.

Njene črtice in romane toplo priporočam v branje. Včasih naletim na knjigo sodobnega, še živečega mojstra pisane besede. A ker intimne preteklosti ne pozna, kako bi jo, saj smo o njej spodobno molčali, jo največkrat slika skozi ''današnje oči''. Zgodba zato deluje neresnično, včasih tudi mičkeno smešno zlasti na mestih, kjer opisuje intimne trenutke babic in dedkov.

PREBERITE TUDI: Milena Miklavčič: "Veliko ljudi je sram obujati tovrstne spomine, mene ni."

O spolnosti ''nekoč'', se je začelo malo več govoriti šele po izidu prve knjige iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače. Presenetilo me je, da sogovorniki niso vedeli, da je bila pred letom 1940 večina žensk brez spodnjih hlač in modrcev, da se ljudje niso umivali. Kako bi se, ko pa v hiše, na podeželju, pogosto ni bila napeljana voda? Bi gospodinja vsako soboto, poleg ostalega dela, grela vodo za vso družino, ki je redkokdaj štela manj kot deset, petnajst ljudi? Starejši imajo še danes navado, da gredo pod tuš le ob sobotah. Pralni stroji so bili pred letom 1980 bolj kot ne bele vrane, televizorji tudi.

Ko sem leta 1966 prišla v DAČ (internat), so me namestili v starem delu. V sobi je bilo štirinajst postelj, skozi vegasta vrata in okna pa je pozimi silil sneg. O topli vodi smo lahko le sanjale, suha drva pa smo dekleta vsako nedeljo, ko smo prihajale od doma, prinašale v potovalkah.

Družinske travme

Tudi predniki so bili narejeni iz mesa in krvi. Imeli so podobne težave, kot jih imamo danes. Ja, tudi včasih so obstajali ''Fritzli'', njihove žene pa so mižale ter menile, da ''otrok tako in tako vse pozabi'', ali pa so verjele, da je bolje ''če se glava družine otrese doma, kot pri sosedu''.

Žrtve so molčale tudi zato, ker so bile zveste četrti božji zapovedi, ki zapoveduje, da se o starših, ne glede na to, kakšni so, ne sme grdo razmišljati, niti jim česar koli očitati.

Ena od mojih FB prijateljic je nedavno zapisala: ''Pri nas, za štirimi stenami, je bilo zelo hudo. Še danes, ko slišim kričanje, otopim in kar čutim palico, ki je nekoč padala po mojem otroškem telesu. Oče je bil v vinjenem stanju zelo surov. Nekoč je mamico nabrcal v trebuh. Ponoči je pa umrla. Imela sem komaj 15 let...prišel je zdravnik in ko mu je oče rekel, da je ''nesrečno padla'', je samo prikimal.

PREBERITE TUDI: Milena Miklavčič: Ženska je bila od vraga, ni pretepala le moža, nasilna je bila tudi do...

Stara sem 72 let…

Za menoj je že skoraj tri četrt življenja. V pol stoletja, kar poslušam zgodbe, ki so zaznamovale tudi mene, se sprašujem, kako je mogoče, da si še zmeraj (ali vedno bolj) zelo neradi prisluhnemo. Zakaj s takšno težavo najdemo poslušalca znotraj družine, med prijatelji? Nam res primanjkuje časa za sočloveka?

Zelo neskromno lahko rečem, da so me pripovedovanja naredila boljšo, bolj razumevajočo. Boli me, ker je med ljudmi vedno več odtujenosti, pomanjkanja topline, objemov. Celo med starši in otroki. Če v družini ne gospodari hišni ljubljenček, pa telefon. Pravijo, da se mnogi zatekajo v virtualni svet tudi zato, ker so bližnji nenehno za računalnikom. Otroci si želijo več prisotnosti svojih staršev! Če ne njih, pa vsaj babice in dedka!

Povprečna družina je danes zelo zelo osamljena: na videz živijo drug ob drugem, a v resnici drug mimo drugega. Nedavno tega sem na literarnem večeru povedala zgodbe o pijančevanju, seksu, mamilih, nočnem žuriranju, ki sem jih slišala od osnovnošolca. Ena od mam je demonstrativno vstala z besedami, naj ne govorim laži- ter odšla. Škoda. Ko bi ostala, bi ji prisotni povedali še več podobnih zgodb, ki jih odrasli pogosto nočemo slišati, prepričani, da ''naši otroci pa že niso takšni''.

Naša preteklost in tudi sedanjost je polna celofana

Z njim pokrivamo nezaceljene rane, ki jih skrivamo v svojem srcu. Ne nehajo skeleti, nekatere so polne ''gnoja in bakterij'', ''okuženost'' se širi tudi na zdrave dele ''telesa''.

V sto letih se nismo kaj dosti spremenili. Ena večjih težav 21. stoletja je, da bi vsi imeli radi vse in to takoj. Nimamo energije malo počakati, potrpeti. Če so nekoč, pred drugo svetovno vojno, stopili v zakon ne toliko zaradi ljubezni kot zaradi drugih primernosti (dota, dobra, varčna in pridna gospodinja), je danes drugače.

PREBERITE TUDI: Milena Miklavčič: Vrednosti in vrednote

Prepričujejo me, da za uspešno partnerstvo zadošča telesna privlačnost. Res?

Nekoč so s spolnimi odnosi odlašali, danes se lahko ''zgodijo'' že na prvem zmenku. Nekoč je veljalo najprej štalca, potlej kravca. Danes tega pregovora skoraj ne poznamo več.

Nekoč ni bilo misliti, da v zakonu ne bi bilo otrok, danes je malo drugače. Marsikje že zadoščajo hišni ljubljenčki. Ali pa medsebojni dogovor o karieri, ki naj postane alfa in omega sobivanja.

Včasih je bil moški glava družine, danes o tej funkciji marsikdo lahko le sanja.

Včasih je, ker so se bale zanositve, bolela glava ženske, danes pogosto boli glava - moške. V času, ki ga živimo, so postali moški zelo šibki in nemočni. Če je imela generacija ''očetov'' v družini glavno besedo, morajo biti ''sinovi'' pogosto precej pridni, da se jih sploh sliši.

(se nadaljuje)

O AVTORICI PRISPEVKA: