Vsako leto zaradi zahtev trgovcev po zelenih bananah (ki potem umetno zorijo v skladiščih) zavržejo skoraj četrtino pridelka, pavi ustanovitelj podjetja »It’s Fresh« Simon Lee. Podjetje je iznašlo tehnologijo, ki omogoča, da se banane po obiranju skladiščijo 70 dni.
»Ne gre samo za to, da sadje mečemo stran. V nič gredo tudi vsi resursi, ki so bili potrebni, da je sadež zrasel: voda, energija, delovna sila... , » je prepričan Lee. Banane namreč oberejo, ko so še zelene, in jih tedne shranjujejo v hladilnicah, preden jih ponudijo potrošnikom. Kar močno vpliva na okus. Nekatere študije trdijo, da imajo taki sadeži tudi slabšo vsebnost hranilnih snovi. Ampak - ali sploh potrebujemo sadje, ki zori v hladilnicah?
Slovenska avtohtona jabolka »zadovoljna« z domačo kletjo
Kako staro je sadje, ki nam ga ponujajo trgovci? Koliko ga pojemo Slovenci, katero nam najbolj tekne in koliko ga vzgojimo v domačih sadovnjakih?
Sadje, ki ga v trgovinah kupujemo čez zimo, je vse prej kot sveže. Rekord po starosti držijo jabolka: »trgovinska« so lahko obrana eno leto prej, preden zagrizemo vanje. Potrebujejo pa skladiščenje v točno določenih pogojih (temperatura, vlažnost zraka... ).
Za primerjavo: avtohtona slovenska jabolka so v »navadni« domači kleti – torej brez posebnih pogojev, obstojna od trgatve do marca ali aprila naslednjega leta, s polnim okusom in vonjem, ki napolni prostor (voščenka, kosmač, mošancelj, majda...). Grozdje na naše mize pride celo po šestih mesecih od trenutka, ko je bilo obrano. Ananas poberejo štiri tedne prej, jagode dva tedna prej, pomaranče in limone pa tri mesece prej. Borovnice v hladilnicah čakajo tudi po štiri tedne, kivi pa pol leta.
Slovenci nismo največji ljubitelji svežega sadja in zelenjave. V povprečju na leto porabimo nekaj več kot 80 kilogramov svežega sadja in 110 kilogramov zelenjave na osebo, kar je manj od povprečja v EU. Od sadja nam najbolj teknejo jabolka in banane, od zelenjave pa vse vrste solat in paradižnik.
Sadno zelenjavna statistika
Preden pogledamo slovensko sadno zelenjavno statistiko, se posvetimo javno popularni dilemi: ali sadje, ki je obrano predčasno, da zdrži dolge transportne poti, vsebuje manj hranilnih snovi kot tisto, ki ga poberemo, ko je popolnoma zrelo. V okusu in vonju so dokazano velike razlike, kako pa je z vsebnostjo vitaminov in mineralov? Stroka ima o tem deljeno mnenje: nekatere študije navedeno potrjujejo, druge ne, enoznačnega odgovora pa ni mogoče podati. Pri nas taka raziskava ni bila opravljena.
Gremo torej k podatkom. V Sloveniji smo leta 2016 uvozili 208 tisoč ton svežega sadja (leta 2014 199 tisoč ton, leta 2015 pa 323 tisoč ton), izvozili pa smo ga 92 tisoč ton (leta 2014 85 tisoč ton, leta 2015 pa 128 tisoč ton). Stopnja samooskrbe je v treh letih iz 41 odstotkov padla na 32 odstotkov.
In kako kaže z zelenjavo? Leta 2000 smo v Sloveniji uvozili 94 tisoč ton zelenjave in jo slabih 6 tisoč ton izvozili. Leta 2010 smo uvozili 152 tisoč ton zelenjave, izvozili pa smo jo 13 tisoč ton. Leta 2016 je uvoz znašal 164 tisoč ton, izvoz pa slabih 17 tisoč ton. Stopnja samooskrbe je iz 58 odstotkov (leta 2000) padla na 33 odstotkov (leta 2013). In to kljub stališču ministrstva, kjer pravijo: »Slovenija ima v pridelavi sveže zelenjave velik potencial za razvoj cenovno konkurenčne pridelave izven obdobij glavne sezone pridelave. V pomembnih količinah in vrednostih uvaža predvsem zelenjavo, ki uspeva tudi v Sloveniji: paradižnik, solata, paprika, čebula, radič in endivija, česen, cvetača in brokoli, solatne kumare, korenje in repa, bučke, por in druge čebulnice, belo in rdeče zelje, jajčevci.« Težava pa je, ker verigo preskrbe z zelenjavo in sadjem vodijo veliki trgovci, kar ima za posledico vedno večja neravnovesja tako v preskrbi kot v ceni. Povedano drugače: od naše bolj zdrave prehrane, zaradi katere na široko odpiramo denarnice, imajo korist predvsem tisti, ki jo prodajajo, ne pa tisti, ki jo proizvajajo.
Viri:
Statistični urad RS
Eurostat
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Kmetijski inštitut Slovenije