»Shujšaj in telovadi«.
Zdravniki so nepogrešljiv člen našega zdravstva, kakršnega koli že. Poznam jih nekaj, ki se ob iskreni želji pomagati, zavedajo svojih prednosti – kaj obvladajo – na katerih področjih so najbolj posodobljeni z moderno znanostjo.
Na drugi strani je vprašanje: Ali res lahko vemo »vse« oz. svetujemo o »vsem«? Boli me grlo, srbi me rit, žena me nervira in mož je len, ko’ pes. Pričakujemo, da ima zdravnik odgovor za našo vsako muko in vzamemo za sveto, karkoli že reče. Ko sedemo na stol v ordinaciji, nekaj kilogramov pretežki, izven forme, s povišanim holesterolom, sladkorjem v krvi in pritiskom, … pogosto slišimo dvoje:
a) Začnite jemati te, tiste in one tablete in/ali,
b) shujšati bo treba, zato dieta in telovadba.
Tablete me strašijo in raje ne bi, če res ni nuja, kaj za vraga pa misli s to telovadbo? A naj grem nekam na bootcamp? Kaj pa ta crossfit, to izgleda težko. Al’ bi šel raje tečt? Na pilates glih ne bi s tem bauhom …
A razumete? (Je retorično vprašal nikogar). Kaj pomeni (več) »telovadi« za nekoga, ki je svojo zadnjo skleco opravil pri uri tjelesnog uzgoja v bivši SFRJ? Nič. In zato se pogosto odloči »narobe« – nepripravljen se na glavo vrže v naključno aktivnost, ki ga hitro povozi. Od tod nepotrebne bolečine, poškodbe, … in konec – veš kaj, sem poskusil s telovadbo – ni to zame.
Shujšaj? Kako že? Z dieto? Naj jem samo manj, generalno, ali česa po novem »ne smem« – mesa, kruha, krompirja, …, grem kar na post s sokovi, pa šta bude, bude. Podobno, kot pri treningu, na vrat na nos v najbolj simpatično, ali priporočeno dieto in, ko mi je končno dovolj, grem lepo nazaj k tistemu, kar znam. Veš kaj, sem probal shujšati – ni to zame.
A ne bi bila fora, če bi zdravnik lahko, tako, kot nas pošlje k revmatologu, travmatologu, … in vsem ostalim »ogom«, napotil pacienta tudi k specialistu za prehrano, morda gibanje? Nora ideja, saj vem, pa me vseeno zabava misel, kako bi se kaj takega dalo uresničiti … glede na nered izobraževanja na področju prehrane pri nas, mislim na tistih 100 let za kamelami, kjer so ostala uradna priporočila, bo na koncu verjetno veliko odvisno od vez – kdo se s kom »pokonekta« – ipak smo v Sloveniji.
»Poslušaj svoje telo«.
Kako lepo, idilično, razsvetljensko zveni to vodilo … in uporabno je tudi, kot kapa s šiltom sredi zime.
Včasih je to držalo, se strinjam – prisluhniti sebi je bilo zelo blizu temu, kar je govorila narava. Danes, na žalost, v veliki večini ni več tako.
Če stopimo z naključnim izbrancem v priljubljeno super, hiper, ali inter trgovino in mu naročimo izbrati tak obrok, kot mu v danem trenutku naroča njegov »višji jaz« (recimo temu lakota), ne bodimo presenečeni, če ga dokaj hitro zagledamo na blagajni z žemljo in 20 dag posebne, pico in plastenko gazirane pijače, pečenimi rebrci, ali vrečko čipsa ter Snickers čokoladico.
Prosim lepo, komu je še telo reklo: danes pa »rabim« nekaj rdeče pese? Marko, primanjkuje ti cinka, zato ti dajem dve možnosti: jetr’ca, ali morske sadeže. Barbara, pada ti odpornost, pusti čokolado, izberi kislo zelje.
Zelo verjetno ne gre za moč naše volje, temveč osnovne biološke zakone po katerih delujejo človeški možgani. Ves čas namreč nezavedno ocenjujemo razmerje med ceno in vrednostjo (cost vs. benefit, ang.), ne glede na področje. Tudi pri hrani je morda tako, če se zanesemo na evolucijsko teorijo »optimalnega iskanja hrane« (optimal foraging theory*, ang.). Povzeta v enačbo, pravi:
Vrednost: kalorije = energija → to potrebujemo za življenje.
Cena: koliko energije in časa smo porabili, da bi pridobili določeno živilo.
Pomislite na (naravno) okolje, v katerem smo se nahajali nekoč in v katerem se nekatera avtohtona, lovsko-nabiralska ljudstva, nahajajo še danes – katera hrana bo imela najvišjo vrednost? Če poslušamo telo, bomo izbirali meso, gomolje, sadje in zelenjavo, oreščke, med, tudi žita in mlečne izdelke.
Pa prenesimo enak vzorec v moderno okolje, kjer je hrana vseprisotna in imamo na voljo praktično vse, v vsakem trenutku. Bomo izbrali kalorično revno sadje in zelenjavo?
V kateri hrani je največ energije?
Za kaj se je potrebno najmanj matrati?
Kaj lahko pridobimo v najkrajšem možnem času?
Odgovori na vprašanja so: junk, junk in … uganili ste: junk!
Največ kalorij je natrpanih v (žitne) slaščice, bureke, hamburgerje, pice, čipse, sladke pijače, kruh in peciva, paštete, namaze … in vse to ljudje najraje izbiramo. Ja, ker je okusno in morda tudi, ker smo »naštimani« tako. To vodi do naslednje točke:
»Ne se omejevati«.
Besedo restrikcija (omejitev) označujemo, kot negativno in pri prehrani je to zadnje, kar želimo – biti omejeni, odrekati se. Ne, na imeli vse, karkoli in kadarkoli to naše srce poželi. Restriktivne diete so zanič – če se omejuješ, boš prej, ali slej podlegel pritisku – zmernost je ključ!
Če imamo težave z omejitvami, imamo težave z odraslostjo. Zdi se, da je ena pomembnejših ločnic med odraslim in otrokom ravno sposobnost zavestne odložitve instinktivne, trenutne zadovoljitve. Otroci namreč še nimajo dokončno razvite prefrontalne možganske regije, ki je med drugim odgovorna za nadzor čustev, misli, (družbeno-sprejemljivih) vedenj in odločitev s posledicami v bodočnosti.
Iskreno, če nas nekdo grdo izsili v prometu in nato niti ne pomaha, ali z avtom pomižikne v opravičilo, bi ga najraje na gobec, ali sem tak le jaz? Ampak ga ne bomo. Globoko vdihnemo, premislimo in zaključimo, da si ta kreten ne zasluži niti sekunde več naše pozornosti, saj nas v nasprotnem spravi le v slabo voljo. No, o tem govorim – trenutna zadovoljitev bi bil levi kroše, kar pa smo razumni odrasli, znamo izbrati boljšo možnost.
Hujšanje, naposled, ni v osnovi nič drugega, kot omejitev kalorij. Iz psihološkega vidika se seveda lahko osredotočimo na pozitivno – večino časa (80 %) bom izbiral puste vire beljakovin, zdrave maščobe, polnozrnata žita, stročnice, sadje in zelenjavo – in ne negativno – ne bom jedel junka. Vendarle, še vedno govorimo o omejevanju, ki v večjem, ali manjšem obsegu spremlja vsako odločitev za napredek.
Še več zanimivega boste našli tukaj.