Z vsemi dobrinami, ki jih premoremo, čeprav je še vedno prisotno močno prepričanje, da nam vsega primanjkuje, menim, da si ne delamo medvedje usluge, če v vsem ugodimo, predvsem našim otrokom. Da starš pelje otroka do šole, do vlaka ali avtobusa, včasih niti pomislili nismo. Spomnim se, kako sem vsak dan hodila peš do avtobusne postaje, približno 20 min, če sem bila malo bolj zasanjana, lahko tudi 30 min. Kljub temu, da bi takrat najrajši še spala v svoji topli postelji, ali bi se z veseljem peljala v avtu vsaj do postaje, če ne kar do šole, je bilo to samoumevno, da te opcije preprosto ni. In super je bilo tako! Takrat se verjetno s tem ne bi strinjala, a ko pogledam nazaj, sem hvaležna za to izkušnjo. Imela sem možnost opazovati okolico in sebe v njej. Začutiti nelagodje, ko sem morala še po temi mimo pokopališča. Ker sem pogosto šla prepozno od doma, sem imela že jutranjo telovadbo, saj sem skoraj vedno morala zadnjo četrtino poti preteči. Kako luštno se je spominjati teh občutkov... Včasih je tako lepo podoživeti takšne ''nepomembne'' trenutke. A prinesejo tako prijeten občutek, meni celo nasmešek na obraz.
Če se zavedam pozitivne plati tega nelagodja, ki mi ga je sporočala v bistvu tako samo moja glava, telo je v tem dejansko uživalo, zakaj se potem zalotim, da to tako težko omogočim sinu. Česa me je strah? Da se mu bo kaj zgodilo, ali da bom mogoče zavrnjena, čustveno, osebno… ko otrok odrašča, in ravno v tem obdobju sem zdaj jaz, saj sta oba sinova v obdobju najstništva, lahko hitro zaznamo naša prilagajanja, kombiniranja različnih teorij, prepričanj in iščemo ''prave'' odgovore. Jih lahko najdemo? Ne moremo popolnoma iti v čas nazaj, ker stvari so se dejansko spremenile. A verjetno je prav, da se vsaj ne predamo, obupamo in samo ugajamo, zato ker imajo otroci svoja pričakovanja, ali celo, če pokažejo, da so začutili nelagodje. Prav je, da ga. Če je to seveda po osnovnih etičnih merilih. Če mora otrok peš do prevoza za v šolo, ni nič spornega z etiko, je samo vprašanje, kaj to sproži v nas. Zakaj želimo ''ugajati'' in ali je to zares izkazovanje prave ljubezni do otroka, če mu v vsem ugodimo.
Danes sem se počutila dobro, da nisem ugajala, ker sem začutila pomembnost tega kot del otrokovega odraščanja. V življenju se konstantno srečujemo z nelagodjem, s spremembami, ki jih začutimo težje, če se nismo s tem občutkom navajeni srečevati. Bolj ko se bomo znali soočiti s tem občutkom, lažje bomo šli skozi življenje. Tako nekako razmišljam jaz. Bi mi bilo zanimivo slišati razmišljanje še od drugih. Saj veste, vsak ima svojo pot, svoje prepričanje, svoje razmišljanje. Pravijo, da več glav več ve. Pa ne gre niti toliko za to, da več ve, včasih že to, da slišimo neko mnenje, lažje začutimo svoje.
O avtorici ... Raziskovalka preprostosti življenja, duhovna iskalka in opazovalka življenja. Od nekdaj jo je privlačila tematika smrti, rada se druži s starostniki in jim pomaga pri izboljšanju kakovosti njihovega življenja. Končuje študij Organizator socialne mreže in je aktivna prostovoljka v domu starostnikov v Domu ob Savinji v Celju ter v Slovenskem društvu hospic. Do dela, ki jo notranje polni in veseli, jo je pripeljalo večletno delo na sebi v šoli duhovnosti in meditacije Clairvision, ki ima sedež v Kaliforniji. Je avtorica Knjige Življenja, ki jo je pripravila kot vodnik za notranje potovanje vsakogar, ki bo želel pogledati vase ter zapisati svoje občutke in misli o življenju in minljivosti življenja. Včasih je namreč premisliti in napisati veliko laže kakor o tem spregovoriti. Vodi pogovorne skupine s starostniki in izvaja predavanja na temo staranja, minljivosti in žalovanja.
Andrejo lahko kontaktirate na elektronski naslov: info@andrejacilensek.com
Več o njej boste našli tudi tukaj: www.andrejacilensek.com
In na njeni facebook strani Preprostost življenja