Na okrogli mizi je uvodoma dr. Dragica Čeč opozorila na dva mita, ki jih imamo o družbah iz preteklosti.
Prvi mit je zavest o egalitarnosti. V preteklosti ideja o egalitarni družbi, kjer bi vsi imeli enake pravice in dolžnosti, ni bila prisotna. Družba je bila stanovsko organizirana in medtem ko so lahko najvišji plemiči že v 16. stoletju računali na rento od zemljiških gospostev, ki so jih dobili od cesarja, ko so jim začenjale pohajati moči, so reveži v najnižjem razredu lahko računali le na delo do onemoglosti, družinsko in družbeno solidarnost, ali miloščino. Nekje vmes so se znašli delavci v cehovsko organiziranih poklicih in v določenih ključnih poklicih. Na primer v cehovski ureditvi so člani bratovščin lahko dobili sredstva za dostojni pokop, žene pa so v primeru ovdovelosti dedovale pravice za opravljanje obrti, kar jim je zagotavljalo preživetje tudi po smrti moža.
Drugi mit je mit o romantični patriarhalni družini, ki naj bi poskrbela za ostarele in otroke. Čeprav zakonski akti iz leta 1818 jasno določajo, da mora družina poskrbeti za svoje člane, je bilo uradnikom že takrat jasno, da tega bremena veliko družin ne bo moglo nositi. Za dela nezmožne stare ljudi, ki niso imeli družinskih članov ali pa ti niso imeli sredstev, da bi jih preživljali, uvedejo javno oskrbo, ki se financira iz davka za revne. Slednjega plačujejo vsi, ki niso revni. Oskrba najbolj ubogih je organizirana v okviru ubožnic, vsi ostali pa so deležni pomoči v domačem okolju.
Razprava se je nadaljevala s situacijo starih ljudi v 19. stoletju na podeželju, kjer je dr. Meta Remec ugotavljala, da tudi med kmečkim prebivalstvom ni bilo neke socialne varnosti, na katero bi lahko vsi stari ljudje računali. Odsotnost socialnega in zdravstvenega zavarovanja je na podeželju za lastnike nepremičnin do neke mere nadomeščal institut preživitka. Gre za pravico, s katero si je gospodar posestva za čas svojega življenja zagotovil določene doživljenjske pravice v zameno za izročitev kmetije svojemu nasledniku. Medtem ko so nekateri ob umiku v preživitek dobili celo lastno hišo in del njive ali vrta, so se revnejši morali zadovoljiti s sobo ali samo kotom ter delati do konca življenja ali popolne onemoglosti. Problem teh pogodb je bil v tem, da je prevzemnik posesti velikokrat z njo prevzel tudi dolgove, odškodnine neporočenim bratom in sestram, kar je predstavljalo lahko velikansko breme.
Po besedah dr. Remec je zanimivo kaj vse so si izročitelji posesti izgovorili, npr. prost dostop do shrambe, 50 kg ječmena, 120 kg očiščeno svinjo, sadovi najboljših dveh hrušk, stanu primerno obleko, 10 metrov drv in podobno. Tako specifične določbe in dejstvo, da so bile preživitkarske pogodbe najpogostejši vzrok civilnih pravd, pričajo, da so bili medgeneracijski odnosi v preteklosti vse prej kot idilični. Stereotipno idilična družina ni obstajala, še dodaja. Realnost 19. stoletja je, da je bil star človek breme in to breme je bilo treba nositi. Za tiste, ki so imeli posest, ki so jo lahko predali, je to breme padlo na tistega, ki je kmetijo prevzel. Hlapci in dekle, ki niso bili lastniki ničesar, ki so delali za hrano in prenočišče, so bili v veliko slabšem položaju. Gospodarji, pri katerih so služili, so se pogosto izogibali bremenu njihove oskrbe.
Na koncu se je dr. Dunja Dobaja navezala še na prve oblike pokojninskega zavarovanja z začetka dvajsetega stoletja. Pred tem so imeli pokojninsko zavarovanje le rudarji v okviru bratovskih skladnic, in sicer od leta 1854, državni železničarji od leta 1844 in železničarji Južnih železnic od leta 1876 pri železničarskem pokojninskem zavodu na Dunaju. Leta 1906 je v avstrijski monarhiji začel veljati Zakon o penzijskem zavarovanju v zasebnih službah in nekaterih v javnih službah, ki je uvedel obvezno pokojninsko zavarovanje. Toda socialno zavarovanje delavcev v tridesetih letih dvajsetega stoletja ni bilo niti enotno niti splošno, saj vsi niso imeli enakih pravic.
Po koncu prve svetovne vojne pa se oblikuje čisto nov pokojninski sistem. Jugoslovanska država, oblikovana po prvi svetovni vojni, je bila ob svojem nastanku tudi v socialnopolitičnem oziru neenotna in je tako tudi ostalo še več let po njeni ustanovitvi. Prav tako ni bila enotna delavsko-zaščitna zakonodaja, je opozorila dr. Dobaja. V tistih delih države, ki so bili prej v okviru Avstro-Ogrske, je veljala avstrijska in ogrska zakonodaja, v Srbiji, Makedoniji in Črni gori socialno zavarovanje delavcev sploh še ni bilo uvedeno. V Sloveniji je bilo bolniško in nezgodno zavarovanje uvedeno in obvezno že za vse delavce. Pokojninsko zavarovanje pa so imele samo določene panoge delavstva, to so bili rudarji, železničarji ter državni in javni nameščenci. Na območju današnje Slovenije je bilo enotno pokojninsko zavarovanje v teoriji uvedeno za vse delavce leta 1922, a se je začelo izvajati šele septembra 1937. Pri osrednjem uradu za zavarovanje delavcev so bili zavarovani vsi delavci in nameščenci, razen tistih, ki so bili zavarovani pri bratovskih skladnicah (rudarji), pri državnem pokojninskem skladu (državne službe) in pri humanitarnih fondih pri direkcijah državnih železnic (železničarji), ker so te ustanove nudile svojim zavarovancem boljše pogoje.