Potopljena v svet tišine me zadane kot strela z jasnega: vsi smo enako pomembni in vse, kar obstaja je že celo in popolno. Dve spoznanji, o katerih sem že tako veliko prebrala, ki sem ju razumsko že sprejela, ne pa še v celoti dojela oz. ponotranjila na način, da bi to lahko tudi živela.
Predstavljajmo si, da je planet Zemlja sestavljen iz koščkov sestavljanke. Da je sestavljanka dokončana morajo biti vse delčki zloženi eden ob drugega. Kot puzzle. Če en delček manjka, sestavljanke ne moremo dokončati. Zato smo vsi enako pomemben del sestavljanke, ki se ji reče Vesolje.
Vsak izmed nas predstavlja en delček takšne sestavljanke, kar pomeni, da smo za njeno dokončanje vsi enako pomembni. V primeru, da to ne bi držalo in bi bila sestavljanka lahko dokončana brez nas, nas ne bi bilo na svetu. To pomeni, da za svet nismo pomembni le, če imamo okrog sebe ljudi, ob katerih ta občutek pomembnost krepimo. Pomembni smo že samo za to, ker smo tu, na tem planetu, v tem sončnem sistemu, v tej galaksiji ali če želite, v Vesolju.
Ne le, da imamo pogosto občutek nepomembnosti in ločenosti od drugih, pogosto imamo tudi občutek, da nam nekaj manjka. Da takšni, kot smo, nismo dovolj. Mediji, časopisi, takšne in drugačne smernice nas o tem stalno skušajo prepričati. In pogosto se jim pustimo prepričati. A vendar smo vsi celota, smo popolni takšni kot smo, z vsemi svojimi »nepravilnostmi« in napakami. Vse stvari, ki jih opazujemo. so že cele in popolne same po sebi.
Vzemimo za primer kapljico vode. Sama po sebi že predstavlja celoto. Nič ji ne manjka, ničesar ne potrebuje, da bi jo videli kot celo in popolno. Ne razmišljamo, da mora imeti ob sebi še druge kapljice, ker bo šele potem cela. Prav tako ne razmišljamo, da mora biti večja, manjša, bolj čista, drugačne barve in podobno. Preprosto jo sprejmemo takšno, kot je. In ko ta kapljica pade v morje, postane nova celota, imenovana morje. A hkrati še vedno ohrani delček svoje edinstvenosti in z njo obogati morje, del katerega je postala.
Mi vsi kot posamezniki predstavljamo celoto. Da bi bili celi in popolni, ne potrebujemo ničesar ali nikogar. To smo že sami po sebi. Lahko pa, tako kot kapljica vode, postanemo del nove celote. Ko smo v krogu družine, smo del nove celote. V krogu prijateljev prav tako. Kot del skupnosti, v kateri bivamo, smo ponovno del nove celote. A ne glede kateri novi celoti pripadamo, še vedno ohranimo delček naše edinstvenosti. Konec koncev je prav ta tista, s katero bomo dopolnili manjkajoči delček sestavljanke, ki se ji reče Vesolje.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.