Pri nas evtanazija še ni uzakonjena, torej je kazniva, ni pa kaznivo podaljševanje trpljenja z vsemi sredstvi in znanjem, ki ga premore medicina. Ob tem se postavlja vprašanje, ali je bolj etično in sprejemljivo podaljševanje agonije, življenja, ki ni več življenje, ali pa dokončanje te agonije in omogočanje dostojne smrti?
O evtanaziji govorimo takrat, ko zakon zdravniku dovoljuje, da z nebolečimi sredstvi konča življenje neozdravljivo bolnega človeka, ki si želi umreti oziroma s tem dejanjem soglaša. V osnovi razlikujemo prostovoljno in neprostovoljno evtanazijo. Razlika je v tem, da pri prostovoljni evtanaziji zmore dati posameznik privoljenje, zahtevo, o neprostovoljni pa govorimo takrat, ko se izvede brez privolitve posameznika, ker ta ni več zmožen dati privoljenja, zahtevo pa vloži druga oseba.
Prostovoljna evtanazija je trenutno zakonita v Belgiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, v Švici ter v državah Oregona in Washingtona v ZDA.
Nikoli ne bomo pri tem vprašanju enotni, vedno bodo eni za in drugi proti, največ pa je verjetno neopredeljenih.
Velik vpliv na legalizacijo evtanazije imajo zdravniki. Tu se pojavi Hipokratova prisega, na katero se sklicujejo pri argumentih proti evtanaziji. Večina današnjih priseg zdravnikov se od Hipokratove precej razlikuje, ker se je spreminjala skozi čas. Od nje so ostala predvsem osnovna etična načela. Od bodočih zdravnikov se zahteva zaobljubo, da bodo pri oskrbovanju pacientov ravnali po svojih najboljših zmožnostih. Glavni argument proti evtanaziji, je sklicevanje na »svetost življenja«.
Ob tem bi se morda lahko vprašali, kaj pa je življenje? Ali je življenje to, da v mukah in trpljenju čakamo na svoj konec, na prenehanje življenjskih funkcij?
Ohranjanje življenja v tem kontekstu razumem kot podaljševanje agonije in trpljenja, ne pa življenja. To mi malo diši po mučeništvu, kar pa z zdravo pametjo, tudi empatijo in etiko, nima nič skupnega.
Še nekaj misli o »svetosti življenja«, ki sem si jih izposodila pri prijatelju, s katerim sva razpravljala o tej temi. Nobenih zakonskih ovir ni, da otroka spočne kdorkoli, tudi ljudje, ki bi sodili na zaprti oddelek psihiatrije. Otroci so sicer zelo trpežni, toda, če jih skozi otroštvo vodi tak starš, bo njegovo otroštvo eno samo mučenje, ki nedvomno pusti trajne posledice na psihičnem in fizičnem zdravju tega otroka. Veliko jih zboli neozdravljivo. Številni trpijo peklenske muke, vse življenje, brez možnosti pomilostitve. Zakaj? Zaradi zagovarjanja »svetosti življenja«? Kako lahko svetost življenja zagovarja duhovnik pedofil? Kako lahko svetost življenja zagovarja politik, ki s svojim ravnanjem uničuje življenja? »Skratka, nasprotovanje evtanaziji je hipokrizija«, je zaključil moj, ki izhaja iz svojih, osebnih izkušenj.
Pri vsem prahu, ki ga vedno dvigne ta tema, nikakor ne morem mimo dejstva, da stanje na področju našega zdravstva ravno ne kaže na to, da se zelo trudimo ohranjati zdravje in s tem življenje ljudi. Mnogo je posameznikov, skupin ljudi, ki bi potrebovali pravočasno, pozorno, enakovredno, stalno, dosegljivo, strokovno itd. zdravniško pomoč in oskrbo. Pa temu ni tako. Veliko ljudi nam pove, da težave starejših zdravniki ne jemljejo dovolj resno, da jih ne obravnavajo enakovredno mlajšim, bolj zdravim. Še vedno naletijo na komentarje kot: »Saj ima vaš oče že lepa leta!«, kot izgovor, da se ne opravi posega, ne predpiše zdravil, ne napoti k specialistu ali kar že, samo zato, ker se nekomu, ki pozna Hipokratovo prisego, ne zdi vredno ukvarjati s tarejšim človekom.
Tudi pravica do 7 minutne obravnave pri zdravniku, številne podražitve in doplačila zdravil in posegov, ki si jih vsakdo, pravzaprav večina, ne more privoščiti, ne gre ravno v kontekst ohranjanja zdravja, življenja, svetosti življenja. Kljub vedno višjim prispevkom za zdravstveno zavarovanje, je vedno več zdravstvenih storitev potrebno doplačati, kar pa veliko ljudi ne zmore več. Vse to onemogoča pravočasno zdravljenje, to je ohranjanje zdravja, življenja. Kje je prisega tistih zdravnikov, ki nudijo boljšo, dobro, primerno zdravstveno oskrbo tistim, ki vse plačajo iz svojega žepa, za razliko od tistih, ki tega ne zmorejo? In čakalne vrste za tiste, ki niso že napol »odpisani«, se zdijo zdravnikom razumne, sprejemljive, v skladu z njihovo prisego?
Vse bolj verjamem v to, kar že nekaj časa trdijo nekateri, da je cilj čakalnih vrst pritisk na to, da se zdravstvo privatizira, da bodo zavarovalnice in ne zdravniki odločali o zdravljenju. To lahko pomeni, da bodo primerne zdravstvene oskrbe deležni le premožni? Bo tudi evtanazija privilegij bogatih? Bo tudi evtanazija, če bo kdaj uzakonjena, ponujena kot samoplačniški nadstandard in bo, tako kot številne druge pravice, obšla najrevnejše?
Še več najdete tukaj.