Anita prihaja vanj zato, da se ogreje. Stanovanje, ki ga ima v neki zasebni hiši, je mrzlo kot led, kajti nima niti toliko, da bi vklopila električno pečico. V zlatih časih, ko je bila še v službi, ko sta z bivšim možem živela v bloku, v stanovanju, ko so bili topli radiatorji del običajnega vsakdana, ni niti pomislila na to, da se bo kdaj zavijala v odeje, šklepetala z zobmi in v postelji molila, da naj že kmalu pride pomlad, drugače jo bo pobralo od ledenega mraza.
Otroštva in mladosti se ne spominja rada.
''Ata je bil strašno lep moški, a zelo zastarelih nazorov, prežetih s tradicijo kmečkega okolja Makedonije, od koder je prišel v Slovenijo s trebuhom za kruhom. Tam doli je imel eno družino, tukaj, v Sloveniji drugo. Preden je moji mami kapnilo, zakaj tudi njej pobere večji del plače in zakaj ta denar izgine neznano kam, ji je že primazal dve okoli ušes, da je v trenutku prenehala spraševati. Z nasiljem jo je prevzgojil do te mere, da ni bila sposobna niti dihati, če ga ni prosila za dovoljenje. Z bratom sva nešteto noči prespala zunaj. Zatekla sva se na železniško postajo, tam je bilo zmeraj dovolj ljudi, da sva se skrila med njimi. Brata je oče že zelo zgodaj uvedel v svoja ''posla'', zaradi česar nikoli ni dokončal nobene šole, niti poklicne ne. Pred leti sem z njim izgubila vse stike, nazadnje je imel na različnih lokacijah tri ženske, ki so ga vzdrževale, on pa je bil do njih brutalen in nesramen. Očeta je lansko leto pobral rak na pljučih, menda je zadnje mesece zelo trpel, hotel me je videti, vsaj tako so mi povedali njegovi sorodniki, a iz te moke ni bilo nobenega kruha. Pri sedemnajstih sem se zaklela, da raje crknem, kot pa da mu še kdaj dam roko in tega sem se tudi držala,'' pripoveduje Anita.
V bloku, v katerem so živeli, je bilo priložnosti za različne stranpoti kolikor hočeš. Kar nekaj družin je imelo podoben status kot njena. Mularija je bila brez kontrole, prepuščena ulici in iznajdljivosti.
''Fantje so razmišljali le o tem, kako bodo čez noč obogateli, si kupili avto, imeli sexy bejbe in potem za vedno odšli drugam, kjer bo vse drugače in jih ne bo nič spominjalo na tiste ogabne rdečerjave stavbe, v katerih je noč in dan smrdelo po hrani in ni bilo slišati drugega kot kletvice, navijanje muzike in kričanje. Pri trinajstih letih sem merila že skoraj 165 cm, bila sem razvita, s polnimi prsmi, lasje so mi padali do konca hrbta, bila sem lepa, privlačna za fante, rada sem se spogledovala, zlasti za kakšno cigareto, na primer. Bila sem strašno ponosna, ko me je vzel pod okrilje bratov najboljši prijatelj. Bil je malo starejši, zmeraj je imel dovolj denarja, vozil je skoraj nov avto, lepo je dišal… zelo hitro sva prešla od poljubov k dejanjem, bila sem neizkušena, nedolžna, neuka vsega, kar je zahteval in pričakoval od mene. Imel je precej nenavadne želje, ženski se ni približal od spredaj, temveč od zadaj, kar je bilo pošastno. Ko sva bila skupaj tretjič ali četrtič, se je spustil z vajeti, se z vso močjo zarinil vame, kričala sem od bolečine, začela sem krvaveti, kavč, kjer sva bila, je bil v hipu prepojen s krvjo, ki je kar tekla. Bolnišnica je bila blizu, tja me je prinesel v naročju in me pustil pri vratarju, ter zbežal. Bila sem že v nezavesti, ne vem, kaj so delali z menoj, v bolnišnici sem ostala skoraj mesec dni, ker sem imela tudi psihične težave. Prišla je policistka v civilu, spraševala me je vsemogoče, a .sem molčala, kaj sem hotela drugega. Preko brata mi je moj fant sporočil, da me bo ubil, če bom kaj zinila. Še zmeraj sem bila noro zaljubljena vanj, naredila bi vse, da bi me le vzel nazaj. Ko sem se vrnila domov, ga ni bilo več, njegovi starši so se zbali, da bi kaj izčvekala, in so ga poslali drugam, kjer se je še nekaj časa skrival. Seveda sem si v svoji zblojeni in romantični domišljiji predstavljala, da bo vse skupaj drugače. Padla sem v depresijo, ker sem doma prenehala jemati zdravila, spet so me odpeljali nazaj, v bolnišnico, tokrat v neko drugo. A le za kratek čas, saj je prišel pome oče, me dvakrat klofnil ter rekel, naj se ne zajebavam več z njim, da me ima zadosti. Mama je gledala stran, nič se ni upala ziniti, pomagala mi je, da sva pospravili oblačila v potovalko, počakali na odpustnico in potem smo skupaj odšli domov. Oče bi najraje videl, da ne bi šla več v šolo, toda bila sem komaj v sedmem razredu, ni bilo govora, da bi mi dovolili, da brez razloga prekinem. K sebi me je poklicala psihologinja, z namenom, da bi se ji zaupala. Kakšna trapa! Kaj pa bi ji lahko povedala? Pri dobrih trinajstih sem doživela več, kot je ona kdajkoli, pa je bila od mene dvakrat starejša. Molčala sem in gledala v tla, ko je vrtala vame. Fantov se nisem upala gledati, ker me je bilo strah, da bi kdo povedal mojemu. Še zmeraj sem se počutila zelo njegova in od nikogar drugega. Brat se je zapletel z neko poročeno žensko, ko bi ti vedela, kakšna pisma mu je pisala! Bila je nora nanj, kar je bilo po svoje razumljivo, saj je bil brat izrezan oče.