Doplačilo za drugačno življenje (4/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
"Oče me je vsako jutro pričakal v lokalu, kjer sem delala in nastavil dlan. Morala sem mu izročiti vse, do zadnjega tolarja, kar sem ponoči zaslužila. No, če sem odkrita, včasih sem bila ''vodoravno'' tudi čez dan. Potem, ko je spravil denar v žep, me je potrepljal po roki, kot potrepljamo psa, ki nam ubogljivo prinese palico. Nič ni rekel, samo izpil je do konca, pomahal še drugi natakarici in odšel. Enako se je sprenevedala mama, kadar sva se srečali. Moram pa reči, da se me je vedno bolj bala. Upravičeno! Ne vem, če sem v življenju koga tako od srca sovražila kot njo! Preden sem zaspala, sem si zmeraj goreče želela, da bi se ji kaj slabega zgodilo,'' z nemalo grenkobe pripoveduje Anita.

Potem je zanosila. Sprva ni niti opazila, da ji je izostala menstruacija. Da je nekaj narobe, je ugotovila takrat, ko je bila neznosno lačna tudi po tistem, ko je moški od nje odšel. Običajno ji je šlo na bruhanje in je, če je le mogla, stekla pod tuš, ter se dolgo in temeljito umivala.

''Spolnost je bila poglavitni del mojega življenja, od nje je moja družina zelo dobro živela, a o ''podrobnostih '' delovanja telesa sem vedela bore malo. Če sploh kaj. Ko mi je postalo slabo sredi seksa z očetovim poslovnim partnerjem, je to, seveda, prišlo tudi na njegova ušesa. Oklofutal me je, zbrcal, potem pa me je naložil v avto in me odpeljal k svojemu prijatelju, zdravniku, več sto kilometrov stran. Vso pot sva bila tiho, le po tem, kako je tapkal po volanu, sem vedela, da v njem vre. Da je besen. Takega sem se ga bala še bolj. Med vožnjo mi je bilo slabo, a se nisem upala prositi, naj ustavi. Samo enkrat se je zgodilo, da je na neki bencinski črpalki izstopil in šel telefonirat. Zavalila sem se pod breg in bruhanje je kar vrelo iz mene. Bilo je že jutro naslednjega dne, ko sva prišla na cilj. Spominjam se sončnega vzhoda, obmorsko mestece je bilo še v temi, morje pa se je že svetlikalo ob prvih žarkih. Čeprav sem bila na smrt izmučena, žejna, lačna, kajti oče mi ni privoščil niti požirka vode, kaj šele kave, sem ob videni lepoti za trenutek obstala in zajela sapo. Še danes se vidim, kako sem se nagnila proti zadnji šipi in strmela v čudež narave, dokler nisva zavila v neko ulico, kjer so se potem zgodile hude reči…''

Aniti je tam živeči zdravnik naredil abortus brez anestezije. Morala se je uleči na trd divan, razkrečene noge sta ji moška zavezala, za roke pa jo je držal oče. Mislila je, da se ji bo zmešalo od bolečine, a kričati ni smela, kajti očetov grozeči pogled ji je brez besed govoril, da jo bo ubil, če bo s svojim kričanjem koga priklicala.

''Ne vem, koliko časa je trajalo, spominjam se le, da je tisti osebek, ki me je mučil, dejal, da bi otrok, ki sem ga nosila, bila punčka. Potem pa se je oče zasmejal, češ, hvala bogu, da smo to naredili, če bi bil fant, bi mi bilo še malo žal. Na istih rjuhah, ki so bile prepojene s krvjo, sem potem ležala še ves dan. Oče je šel v drugo sobo, ker se je moral naspati. Pred nama je bila še dolga pot domov…Bila sem izmučena, žejna, bledlo se mi je od bolečin, a zdravnik, ki me je enkrat popoldan prišel pogledat, kako sem, je samo zmajal z glavo, ko sem ga prosila za malo vode. Po tihem sem ga preklinjala, ker nisem vedela, da se je bal, če bi slučajno nastopile komplikacije, pa bi me bilo potrebno, morda, operirati. Na srečo se ni zgodilo nič takega.''

Žal pa je bila po splavu več kot mesec dni ''neuporabna'' za biznis. Oče je preklinjal, mama jo je zato gledala postrani in celo brat se je nekoč spozabil in vpričo Anite bevsknil, če bodo sedaj zaradi ''njene lenobe vsi lačni''. Potem se je zasmejal in jo uščipnil za lice, ter dejal, da ni mislil nič hudega.

''V lokal, kjer sem delala, sem se vrnila shujšana, bleda in utrujena. Nenehno sem bila zaspana, roke so se mi tresle in eno od kolegic je zaskrbelo, če se nisem slučajno navadila na mamila. Začudeno sem jo pogledala, sploh nisem vedela, o čem govori. A mi je kmalu postalo jasno. Samo mesec dni me ni bilo in je bilo vse drugače. Ponudbo ''ženskega mesa'' so dopolnili tudi s ponudbo različnih ekstazi tablet. Posel je cvetel, da bolj ni mogel, saj smo bili v neposredni bližini enega večjih slovenskih disco klubov. Takrat se je govorilo, da nisi ''in'', če se greš znoret brez tabletk, zato se je pod pultom prodajalo zlasti mladim. Otrokom mojih let. Ko so prihajali smrkavci skozi vrata, mi je nekaj časa šlo na jok, medtem ko je denar menjal lastnika. Potem sem se tudi na to navadila. Še več. Bilo mi je super, saj so ob novem biznisu name nekako pozabili in le sem in tja se je našla kakšna stara stranka, ki je pomotoma zašla v našo beznico, ter si me je ponovno zaželela. Oče mi je zagrozil, da mi bo polomil vse roke in noge, če še enkrat pozabim vzeti kontracepcijsko tableto. Vedno bolj je pil, postajal čuden, četudi se je še zmeraj zelo lepo oblačil in četudi je spal s polovico žensk v našem mestu, je vidno propadal. Vsaj meni se je zdelo tako. Verjetno so se zametki raka na pljučih že začeli pojavljati, pa tega še nihče ni vedel…''

Potem mi je povedala kar nekaj zgodb tudi o nekaterih policistih, ki so bili z očetom v dobrih odnosih. Vendar mi jih je pred dnevi prepovedala objaviti.

''Bolje bo tako,'' se mi je opravičevala po telefonu. ''Lahko bi se še kaj zapletlo in bi si naredila nepopravljivo škodo,'' je še dodala.

Bilo mi je žal, saj sem morala preskočiti še enega od zelo sočnih poglavij njenega življenja.

Anita ni nikoli verjela, da se bo lahko ob vsem, kar je že doživela, tudi zaljubila. In prav to se je zgodilo.

''V lokalu smo dobili novo sodelavko in vsako jutro, ko je prišla v službo, jo je pripeljal brat. Tudi on je bil zelo lep moški, podobno kot moj oče, le da se je zelo rad smejal, šalil, ostalim puncam pa je zmeraj prinašal kaj sladkega. Takrat sem nosila zelo visoke pete, dosti višje kot vse ostale. Mogoče zato, ker sem tudi zaradi takšnih čevljev hitreje padla moškim v oči? Ko je nekoč stopil skozi vrata, je proti meni vrgel čokoladni bonbon in v želji, da ga ujamem, sem prehitro stopila, desna noga mi je nesrečno klecnila, da sem padla in si poškodovala gleženj. S kakšno nežnostjo mi je že malo zatečeno nogo vzel v roke in jo začel božati! Oči so se mi napolnile s solzami, pa ne zato, ker bi me bolelo, temveč zato, ker sem prvič v življenju doživela takšne dotike…''
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Kako različna je lahko starost

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tudi starši imajo pravico, da živijo svoje življenje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Če obuješ prevelike čevlje ...

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kdaj bom spet tako dobra kot prej?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zgovornost molka

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nikogar ne moreš prisiliti ...

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Vlasta Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic


"Nihče ni popoln; ne mlad in ne star, šele vsi skupaj lahko zgradimo lepši in srečnejši svet."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.