Doplačilo za drugačno življenje (6/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Ob najinem četrtem ali petem srečanju mi je Anita zaupala nekaj povsem neženskega:''Veste,Milena, nekatere imamo staranje za srečo. Starejša ko sem bila, manj sem bila ''zanimiva'' moškemu svetu, več je bilo miru, zasebnosti. Osamosvojitev Slovenije je k nam prinesla nove trende, moški so postajali nori na rosno mlada dekleta. Starejši kot so bili, mlajše so si izbirali. Poznam na desetine zglednih zakonskih mož, za katere bi dale njihove žene roko v ogenj, jaz pa vem, kakšna so njihova skrita pota in o čem sanjarijo. Za dober seks doma ničesar ne naredijo, od nas, ki nas kupijo za nekaj evrov, pa zahtevajo nemogoče stvari. Ne vem, kako je danes, ampak nekaj let nazaj, ko sem bila še ''aktivna'', je bila Slovenija dobesedno preplavljena z dekleti, ki so prišle z Vzhoda. Lokalov, kjer so jih ''prodajali'', je bilo nič koliko. Tipov, kakršen je tudi moj brat, ki so jih novačili, jim lagali in jih dobesedno zasužnjili, pa prav tako. Moji dnevi so si bili podobni kot krajcarji. Zjutraj sem, če sem noč prespala sama, malo dlje poležala, potem služba, prvi moški me je ''imel'' že v času kosila, drugi lahko sredi popoldneva, tretji zvečer. Med seboj sem jih ločevala po tem, kako so smrdeli. Ti je že kdo povedal, da se Slovenci bolj poredko umivajo? Zanimivo je tudi to, da so na zunaj še kar dobro oblečeni, a njihovo spodnje perilo….včasih so me spravljali v smeh, saj so bile gate, ki so visele na gospodih, pretegnjene, med nogami pa tudi primerno obarvane…njihove žene se mi v bistvu niso nikoli smilile. Razen, seveda, če sem kakšno osebno poznala…same so si krive, kaj pa vztrajajo v zakonu s takšnimi tepci. Če so prehitro ''končali'', so se opravičevali, češ, da ''že dolgo niso''. Če jim ni uspelo, smo bile ženske ponovno krive. Da smo nesposobne in neprivlačne, da jih ne znamo spodbuditi. Logično je, da vsaka, ki se ukvarja s podobnim poklicem, kot je bil moj, pozna določene trike, ki pripomorejo, da so moški hitreje zadovoljeni in da hitreje zapustijo posteljo. Žal pa se tudi s triki pri nekaterih ni dalo nič doseči. In kar je bilo najbolj žalostno:na koncu so želeli še barantati za plačilo. Žal se je nekajkrat zgodilo, da sem morala poklicati ali šefa ali brata. Enostavno so postali nasilni, ko je bilo treba odpreti denarnico…''

Anitine psihološke analize slovenskih moških so bile sočne, zanimive in zelo poslušljive.

''Nimate včasih občutka, da ste zlobni do njih?'' jo vprašam, ko se eni od njenih zgodb tudi sama od srca nasmejim.

Odkima in potem me resno pogleda naravnost v oči in me vpraša, če lahko gre, ker jo sprašujem takšne neumnosti.

Žal mi je bilo, da sem jo razjezila. A je hitro zamahnila z roko in dejala, da nima rada, če kdo o stvareh, ki jih''obvlada v nulo'', daje neprimerne komentarje.

Med kašljanjem je pokadila cigareto.

Nato se je osredotočila na še eno od svojih porok.

''Nikoli nisem marala moških, ki niso imeli denarja,'' je začela. ''A ne bodi vrag, če mi je že bil kdaj kdo všeč, mi je bil kakšen tak, ki si je pri meni izposojal denar. Mislila sem, da sem pri moških, ki so se valjali po moji postelji, čustveno povsem otopela. Potem pa je prišel Nikola, bil je malo umetnika, nekaj je slikal, pisal pesmi, članke v časopisih…o meni je spisal nešteto pesmi, bila sem zadosti nečimrna, da mi je bilo všeč, ko mi jih je v postelji recitiral. Nikoli ni imel nič denarja, ni mu bilo nerodno, ko me je dnevno fehtal za ''kratkega'' in za cigarete. A mi je s časom postal všeč. Fino se mi je zdelo, ker mi je dovoljeval, da sem mu kupovala oblačila, niti trenil ni z očesom, ko sem v restavraciji, po večerji, potegnila iz torbice denarnico. Potem se je preselil k meni, vseeno pa je še zmeraj odhajal po svojih poteh. Včasih ga ni bilo na spregled ves mesec, drugič le kakšno popoldne. Imela sem le še kakšnih pet rednih strank, ki ga niso motile, mene pa tudi ne. Najino skupno življenje ni bilo poceni, plača natakarice je bila za vse izdatke, ki sem jih imela, zgolj simbolična. Nekoč smo praznovali rojstni dan njegovega prijatelja, ki je študiral za duhovnika, a je izstopil, ker so mu bile ženske bolj všeč. Bili smo ravno prav pijani, da sem dovolila, da je naju poročil. Dobila sva tudi nekakšno listino, ki je še zmeraj hranim. Z Nikolo sva skupaj živela skoraj pet let, dobila sva celo svoje stanovanje v bloku tam čez (z roko pokaže nekam v daljavo). Vmes je tudi sedel nekaj mesecev, ker je nekoga ogoljufal. A ne bi o tem, ker bi postale stvari preveč prepoznavne. Nekoč se prikaže brat, že lep čas se nisva videla, hoče, da mu posodim denar, ker se mu je rodil sin. Zavrnem ga, on pa me udari in reče, da me je lahko sram, ker zavračam lastno kri, največjega izkoriščevalca, kar jih pozna, pa vzdržujem. V jezi mi je izdal, da ima moj ''revni'' Nikola v lasti vsaj pet stanovanj, ki jih oddaja in od tega dobiva ogromno denarja. Bila sem šokirana in mu nisem verjela. Potem sem se spomnila, da je eden od mojih stalnih strank zaposlen na davčni upravi, poklicala sem ga in ga prosila za drobno uslugo….Resnica, ki sem jo slišala, je bila še hujša od tiste, ki mi jo je vrgel v obraz brat. Bila sem povsem na tleh, ko sem spoznala, da sem se kljub bahanju o tem, kako poznam moške, zapletla z največjim prevarantom pod soncem. Moj Nikola je ves denar, ki ga je imel, zapravil na igralnih aparatih, od katerih je bil bolestno odvisen. Seveda sem ga vrgla čez prag, a bilo je težko, ker ni hotel iti…''

Po tistem, je šlo še marsikaj drugega v Anitinem življenju samo navzdol. Resno je zbolela na pljučih, izgubila je službo, med njenimi klienti pa se je razširil glas, da bo ''zdaj zdaj umrla''. Morala je menjati stanovanje, nazadnje je pristala v mrzli luknji brez kurjave, v kateri je še danes. Živi od podpore, s svojo preteklostjo nima več stikov. Edini, ki ji pomaga, je njen ljubljeni nečak. Pa še ta postaja z odraščanjem izrezan oče….

''Včasih si želim, da bi imela tak diktafon kot je tvoj. Ko bi se česa spomnila, bi zgodbo povedala na glas in bi se bolje počutila. Lahko bi napisala knjigo, lahko bi odprla posvetovalnico za razočarane in zavržene žene. Pa se mi ne ljubi preveč. Življenje je eno samo prekletstvo. Ljudje se mi izogibajo, me preklinjajo, gnusim se jim. Nikomur pa ni do tega, da bi se vprašal, zakaj sem taka. Hvala ti, da si to storila. Bog ti poplačaj.''
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Kako različna je lahko starost

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tudi starši imajo pravico, da živijo svoje življenje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Če obuješ prevelike čevlje ...

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kdaj bom spet tako dobra kot prej?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zgovornost molka

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nikogar ne moreš prisiliti ...

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.