Kako je vse skupaj zapleteno ... (4/4 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Nikito niso spolno zlorabljali, so jo pa zato čustveno. Nihče je ni imel rad, nikomur ni pripadala. Ko je bila v norih letih je včasih, ko je po pokajenem jointu postala bolj pogumna, odkolovratila na Center za socialno delo in prosila, da jo dajo v posvojitev. Da bo na ta način prišla v družino, katerokoli, to ji sploh ni bilo važno. Odgovarjali so, da jim predpisi ne dovoljujejo, ker njena mama ne pusti in podobne bedarije.

»Odšla sem k mami, toliko časa sem zvonila pri vhodu, da mi je odprla. Zabarikadirala sem se v njeni prečudoviti dnevni, ona pa je stala pri vratih in nemo čakala, da izginem. Niti poslušala me ni, grem stavit, da si je šla le umiti roke, ko sem ponovno izginila. Še danes ne vem, kdo je lagal: ona ali socialna služba. Pa saj niti ni več važno, življenje sem itak zafurala, a mamo in vse druge prekinjam, in to dan za dnem, zaradi gorja, ki so mi ga povzročili. Veste, odrasli bi morali dobiti ustrezen certifikat, s katerim bi lahko dokazovali, da so sposobni imeti otroke. Te dni berem o dojenčku, ki je moral umreti. Jokala sem, vam povem, dokler se mi solze v očeh niso posušile. Predstavljala sem si tega ubogega otroka, kako je hiral in umiral, bolelo me je kot že dolgo ne. Zavlekla sme se v sobo, zagrnila zavese in ždela v temi, tako mi je bilo hudo. A ljudje pa kot da se ni nič zgodilo. Jaz bi šla na ulico in bi protestirala. Kričala bi, vendar je samo enega bolj slabo slišati. Letos se je zgodilo že veliko družinskih tragedij, pa nihče nič ne ukrene. Tako kot niso nič ukrenili pri meni, ko sem kričala na pomoč. Zakaj smo ljudje postali tako nemogoči? Brez čustev? Spominjam se neke rejnice, pri njih sem bila samo kakšen mesec. Imela je navado, da se je, ker je bila pijanka, hitro razjezila, potem nas je z glavami butala ob zid. V šoli sem povedala razredničarki, ta je obvestila socialno službo, prišli so pogledat, in potem sem na lastna ušesa slišala, ko so ji rekli, naj se vzame v roke, ker je rejništvo njen kruh in ne gre, da bi ga izgubila. Ona je prikimala, a otroke je še naprej, kot da se ni nič zgodilo, z glavami butala ob steno. Ampak mene ne, jaz sem ušla od nje,« je nizala zgodbe Nikita.

Potem je priznala, da je bilo tudi z njo težko živeti. V želji, da bi bila deležna vsaj malo ljubezni, je včasih razbijala, kričala, imela je nočne more, hodila je v spanju, hitro je pozabljala, ni imela delovnih navad in vsako težavo, ki ji ni bila kos, je zaobšla in zbežala.

»Nekoč sem se spoprijateljila s Patrikom, bil je enake starosti kot jaz, tudi on je imel nemogoče otroštvo. Očim ga je tepel, če se je jokal, pa mu je glavo tiščal pod vodo. Ni se maral umivati, kadar ga je rejnica s silo spravila v kopalnico, je zverinsko tulil in se branil. Nihče pa ga ni nikoli vprašal, zakaj je tak. Po nekem takem kopanju si je na obeh zapestjih prerezal žile. Če ne bi bilo mene, bi izkrvavel, tako pa sem poklicala na pomoč in ga potem tudi spremljala na urgenco. Patrik je imel blazno srečo, saj je naletel na zdravnika, ki je imel- kakšno čudo- srce. Po srečnem spletu okoliščin ga je vzela k sebi zdravnikova sestra, ki ni imela svojih otrok, majhnega delčka njene ljubezni pa sem bila deležna tudi sama, ko sem Patrika obiskovala. Žal sva se dosti pozneje sprla, po moji krivdi, tako da danes niti ne vem, ne kje živi, ne kaj počne, » je dodala še nekaj bolj optimističnega Nikita.

Življenje jo je naučilo krute realnosti. Zato sedaj vdano čaka, da bo umrla mama in bo po njej podedovala. Pozanimala se je, da ji pripada vsaj nujni delež. Papirje, ki dokazujejo, da sta v sorodu, skrbno hrani.

»Potem bom prodala njeno stanovanje in si kupila kakšno zapuščeno kmetijo kje v hribih. Gojila bom zelenjavo, pasla ovce in koze, delala maslo, skuto, kislo mleko. Vem, da mi ne bo nič hudega. Če me že ljudje niso imeli nikoli radi, živali me bodo. V to sem prepričana.«

»«Kaj pa, če bo mama še dolgo živela?« jo vprašam.

Skomigne z rameni.

»Potem bom še nekaj časa posedala v tem parku, občasno kaj jedla, če ne bom spet pozabila iti po paket Rdečega križa. Nič ne načrtujem, če mi je namenjeno, da bom jaz tista, ki jo bo prej pobralo, se tudi ne bom dosti sekirala. Poglej, danes bo spet vroč dan, šla bom do reke, se ulegla pod grmovje in spala. Mi bo kaj hudega? Nič. Ker sem brez denarja, bom nato šla od trgovine do trgovine, nekje bo že kakšna degustacija, pa se bom najedla. Jeseni se pričnejo različne prireditve, ko se končajo, prinesejo zbranim kaj prigrizniti. Pa si spet napolnim želodec. Ne potrebujem veliko, toliko, da me ne pobere,« še reče, nato me pokriža po čelu, si prižge cigareto, pomaha, in že je ni več.
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2 3 4
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Za vse vrste težav mora biti tableta

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Poslušati svoj notranji glas

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Ah kaj, ko bo pa čez dva dni spet dež

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

75-letni slovenski dedek je Instagram zvezda

Najbrž ste tudi vi že slišali za slavnega slovenskega d...

Kratke misli: Veliko predsodkov o raku

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Ali je možno, da se v starosti spremenimo?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Marija Hrvatin

Marija Hrvatin
pisateljica, kolumnistka


"Življenje je preveč lepo, da bi ga zatemnila z nepomembnostmi; v tej zgodbi je zdravje biser, ki ima neprecenljivo vrednost tukaj in zdaj. "

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.