E-novice

Naroči se in prejemaj nove članke, nagradne igre in kupone.
 

Ko se ti izpolnijo želje ...

Pogosto slišim reči koga, da bo v svojem tretjem življenjskem obdobju, torej ko se bo upokojil, uresničil svoje najbolj skrite želje. In pogosto se to res zgodi. Naj povem eno takih zgodb. Junakinja le-te je moja dolgoletna dobra znanka, prijateljica Matilda - Tili Karba, s katero sem osem let skupaj gulila osnovnošolske klopi, nekaj časa pa sva bili še sošolki v murskosoboški gimnaziji. Potem sta se najini poti za mnogo let razšli, in šele zdaj, ko sva obe upokojeni, sva se spet »našli«.
Moja prijateljica Tili. (foto: Olga Paušič)
Moja prijateljica Tili. (foto: Olga Paušič)
Nazaj Naprej
Moja prijateljica Tili. (foto: Olga Paušič) Predstava Kofetarjev Gremo na morje. (foto: Olga Paušič) Ustvarjanje ji gre od rok. (foto: Olga Paušič) Tili pri peki. (foto: O.P.) Foto: Olga Paušič Foto: Olga Paušič Foto: Olga Paušič Foto: Olga Paušič
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Pripoveduje, da se je v življenju soočila z veliko težavami in jim bila vedno kos, ni ji bilo lahko. Posebno zadnja leta, ko se je dnevno vozila na delo v 25 kilometrov oddaljen kraj, kjer je delala kot vodja izpostave banke in bila zaradi tega po ves dan odsotna od doma. Hči je že odrasla, samostojna, živi v Ljubljani in tako je bila pogosto zelo osamljena med stenami svojega doma, kjer je skrbela za hudo bolnega očeta in 90-letno mater. Služba – dom – skrbi – obveznosti – to je bil smisel njenega vsakdanjika. Veselila se je upokojitve, ko bo vse skupaj laže. Po očetovi smrti je velik del skrbi odpadel in začela je sanjariti o tem, da bi uresničila svoje davne želje, veliko potrebo po ustvarjalnosti, ki jo je pokazala že v osnovni šoli. Zelo rada je risala, likovno ustvarjala, tako kot njen oče je bila zelo spretna pri izdelavi dekorativnih predmetov, ki še danes krasijo njen dom. V šoli so učitelji zaznali njeno nadarjenost, a nekako ni bilo človeka, ki bi jo spodbujal ter usmerjal, da bi se razvila v polni meri. V tistih časih pač še ni bilo programov za delo z nadarjenimi otroki.

»Risala sem vedno rada, uživala sem v ustvarjanju unikatnih pletenin, predvsem za hčerko in zase, pa kuhanje in peka sta me zmerom navdihovali. No, likovno ustvarjanje je bilo vedno na prvem mestu,« mi pripoveduje s širokim nasmehom na licu.

Opazujem jo – tako mladostna je, urejena, vedno po modi , da ji človek nikakor ne bi prisodil 62 let, kolikor jih šteje. Vse okoli nje je v slogu: na stenah dnevne sobe so umetniške slike znanih lendavskih likovnikov, tudi nekaj njenih risb, na policah ljubke steklene posode s kamenčki in školjkami z morja, velik zemljevid, na katerem so označene dežele, ki jih je že prepotovala, na kuhinjskem pultu pripomočki za kuhanje in peko … kuharske knjige in revije, da je vse potrebno pri roki.

»Čutila sem, da se moram v nečem najti, ko se upokojim,« pravi. »Za pevski zbor nisem najbolj primerna, za športne aktivnosti tudi ne, čeravno že leta hodim na pilates … no, sodelovanje v sekciji za ohranjanje kulturne dediščine in v gledališki skupini me je pa res zamikalo

Pokaže mi bogato ilustriran arhiv sekcije za ohranjanje kulturne dediščine, opremljen s številnimi fotografijami razstav in prireditev ter izrezki iz časopisov. Skrbno in z veliko mero smisla za sistematičnost urejeno gradivo. Kmalu se bo lotila tudi arhiva gledališke skupine Kofetarji – tudi tu se je nabrala že lepa količina dokumentov.

Pred dvema letoma smo pripravljali božično predstavo za otroke Božičkov pevski zbor in iskali smo koga, ki bi pomagal izdelati sceno, nekaj obraznih mask, obenem pa bi bil še šepetalec. Tako mimogrede sem pobarala Tili, če bi jo zanimalo. Da ne bo le čepela doma in tuhtala, da bo v dobri družbi, pa da se malo angažira v našem društvu upokojencev. Zdelo se mi je, da je bila povabila zelo vesela. Ko je dobila v roke besedilo naše veseloigre, ji je bilo takoj vse jasno. V igrici nastopa tudi sova in zanjo je ustvarila tako imenitno masko, da so bili še otroci očarani in navdušeni nad nenavadno lepo sovo. Tako se je začelo najino sodelovanje, bolje rečeno njeno sodelovanje z gledališko skupino Kofetarji. Ko je prevzela nalogo šepetalke in rekviziterke pri predstavi Gremo na morje, je režiser zaslutil, da bi bila na odru »uporabna« tudi kot igralka.

»Na eni od vaj me je poklical in rekel, da se mu zdim živa podoba tržne inšpektorice, ki nastopa v komediji Gremo na morje. Najbrž je vse to, mislim moj nastop, vedenje, odločnost v stiku z ljudmi, posledica dela, ki sem ga opravljala vsa leta, torej nekakšna poklicna deformacija. In tako sem dobila svojo prvo gledališko vlogo. Priznam, bila sem zelo presenečena, malo tudi prestrašena, nisem pa odklonila. Rada imam izzive

Tudi jaz sem bila prvi hip, ko mi je povedala novico, pošteno presenečena. Nikoli se ni rada postavljala v ospredje, če si pa igralec, je to nujno »zlo«. Ne zmore vsak.

»Tega si pa res nikoli nisem mislila! Jaz da bi bila igralka? Še sorodstvo se je začudilo, niso verjeli, dokler me na premieri niso videli,« se veselo namuzne. »Moja sestra, ki je po naravi zelo resna in še pravnica povrh, ni prišla k sebi. Mama pa je bila silno ponosna name. Saj sem bila tudi sama presenečena nad svojim pogumom. Ni preprosto stopiti pred 400-glavo občinstvo na veliki oder lendavske gledališke dvorane in suvereno odigrati vlogo. Tudi če ni glavna vloga. Verjamem, da je vsak igralec na odru pomemben, zato ni vseeno, kako se izkažeš. Posebno težko je, če nikoli v življenju česa podobnega nisi počel.«

Za predstavo Gremo na morje si je vzela veliko časa. Pripravila in izdelala je (poleg vsega drugega) za dva zabojčka sadja in zelenjave (le-to upokojenci v igri prodajajo na črno, da si kaj prislužijo, ker bi si radi privoščili počitnice na morju). Njeni izdelki so videti na odru tako »pravi«, kot bi jih ravnokar prinesli iz domačega vrta. Predstave so se vrstile v poštenem tempu, tako ni bilo mogoče uporabiti svežih živil, saj bi bilo to za skupino preveliko finančno breme. Sodelovala je seveda tudi pri zasnovi kostumov igralcev.

Pred prazniki sva posedeli v njeni lepo urejeni kuhinji. Opazovala sem, kako pripravlja kavne srčke z lešniki. Pred tem je spekla že petnajst vrst različnega drobnega peciva, med katerim seveda tudi medenjake, ki na božično-novoletni mizi ne smejo manjkati. Zelo spretne roke ima! Medtem ko sva klepetali in obujali spomine, je bilo testo kot bi mignil gotovo, že ga je valjala, nato z modelčkom izrezala srčke, ki so »odpotovali« v pečico in potem sva si v miru privoščili kavico. Povedala mi je tudi o tem, da zadnja leta rada potuje, mnogo več kot prej pa bere, predvsem potopisno literaturo in zanimive romane. Škotska, Maroko … toliko vsega je še, kar je zapisala med »velike načrte«! Nikakor ni dolgčas, kje pa. Vsaka ura dneva je dragocena, bolj kot kadarkoli prej …
Morda te zanima tudi:

Preselila se je v dom za starejše, da bi lahko skrbela za sina

98-letna Ada Keating in njen sin Tom sta neločljiva. Ad...

Feng šui: 3 najpomembnejši nasveti za več denarja

Če boste upoštevali sledeče nasvete, boste bogatejši, p...

Nasvet: Kako narediti red v garderobni omari?

S preprostim trikom zlaganje vaših oblačil ne bo več na...

Srečno, Kekec!

Le kdo ga ne pozna, junaka iz našega otroštva, ki se ni...

Misel za 25. november

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...

Kako imeti sebe rad?

Neštetokrat sem že slišala ali prebrala, da mora človek...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Zvezdana Mlakar

Zvezdana Mlakar
igralka


"Človek se mora imeti rad. Le tako najde moč za spremembe in neskončno veselo lepoto, ki sije navzven."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2017 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.