Ljudje si zelo različno izbiramo svoja bivališča. Navadno si ljudje želijo ven v naravo in se selijo iz mesta ven na deželo. Poznam pa zakonca, ki sta imela zelo lepo hišo nekje na robu Ljubljane, pa sta se potem, ko sta se upokojila, preselila v stanovanje precej v središču mesta. Garaža je v kleti, tako da je vedno dosegljiva. Sta brez otrok, tako da ti ne morejo vplivati in odločati, kje bosta živela. Zdaj sta že več kot deset let v mestu in sta zelo zadovoljna. Večkrat morata na pregled k zdravniku in si zdaj kar težko predstavljata, kako bi bilo, če bi stanovala daleč. Zdi se, da sta ujela kar pravi čas za selitev. Dovolj zgodaj, da sta se lahko na vse navadila. Čim starejši si, toliko teže se seliš. Tudi če se odločiš za dom za starejše, je čisto drugače, če greš tja dovolj zgodaj in si tam ustvariš dom. Najhuje je, če te v dom pripeljejo iz bolnice, čisto nemočnega, ker takrat res ne gre drugače. Tak človek je v tako slabem stanju nezadovoljen, ne glede na to, kje je. Kaj šele v domu, ki ga je morda vedno zavračal. In takih primerov je zelo veliko.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.