Življenje se je pričelo odvijati počasneje. Dan za dnem, nekako brez vznemirjenja. Bolj v nekakšnem pogledu nazaj in naprej. Razmišljanje o bodočih ciljih, o tem kaj bi rada delala v drugi polovici življenja. Življenje se mi je uredilo, preselila sem se, imela sem svoj mir, saj sem se odmaknila od vsega, kar mi je povzročalo stres.
Pojavila se je tudi otožnost ali nostalgija, za stvarmi, ki so bile dokončno za menoj. Kot na primer otožnost, da ne morem imeti več otrok. Da je ta čas definitivno mimo. Žal mi je postalo tudi, da jih v času, ko bi jih lahko imela, nisem imela več. Take misli so me obhajale, čeprav sem bila brez partnerja. Prav tako mi je bilo žal za izgubljeni čas. V mislih imam predvsem čas, ko bi se morala izobraževati, pa sem ga pa zapolnila s partnerstvom. S tem ni sicer nič narobe, vendar je bilo razmerje časa meni v škodo.
Po neurju, pa vendar veliko novega
Čas je potekal počasi, kot po neurju, ko se vse umiri. Veliko sem se družila s prijateljicami. Počele smo razne neumnosti ter se pri tem smejale. Veliko sem se izobraževala. Bila sem na nekaterih predavanjih na temo postavljanja ciljev, duhovnosti ipd. Niso me prepričale. Raje sem posegala po znanstveni literaturi, ki je temeljila na preverjenih znanstvenih dognanjih, človeški psihologiji. Vključevala pa je tudi tisto, kar je bilo od novodobnih metod znanstveno dokazano in koristno. Ponovno sem pričela z duhovno prakso, vendar na moj svojstveni, integrirani način. Nisem se več obremenjevala z različnimi religijami, čeravno sem se od vzhodnjaške oddaljila. Spoznala sem, da ni kaj dosti drugačna od vsega, kar imamo tu, na tej zemljepisni širini. Le obredi so malce drugačni.
Poleg službe, ki sem jo kasneje dobila, sem imela nekaj hobijev, čas pa mi je zapolnjevala fakulteta. Pa ne samo čas, tudi možgane. To je bilo izredno koristno ter tudi vzpodbujajoče, saj sem ugotovila, da sledim ter se učim enako hitro kot precej mlajše kolegice. Prav tako sem počasi pridobivala novo socialno sredino. V življenje so prihajali novi ljudje, ki sem jih srečevala na različnih prireditvah, šoli, raznih izletih ipd. Novi in zanimivi ljudje, v družbi katerih sem se izvrstno počutila. Bila sem jaz, takšna kot je ostala po burnem viharju.
Skratka, v tem obdobju sem se zavedala same sebe, kot že dolgo ali pa nikoli do tedaj ne. Občutek lastne vrednosti je zrasel. Spoštovala sem se tako kot sem bila.
Megla se spušča
Mi je pa prenehanje menstruacije v mojem 53. letu (takrat tudi dejansko nastopi menopavza) prineslo še nekaj. Meglo v glavi. Občutek je bil nenavaden ter se je stopnjeval. Bilo je kot, da se ne bi mogla popolnoma zbuditi, kot da mi manjkata še kava ali dve. Glava je bila popolnoma prazna. V telesu pa ni niti iskrice energije. Naokoli sem se vlekla kot polž, koristna pa sem bila bistveno manj. S težavo sem vstala in z veliko muko sem opravljala vsakodnevne obveznosti. Najraje bi poležavala. Še brati nisem zmogla, saj je to zahtevalo preveč koncentracije. To je trajalo nekaj mesecev. Najprej sem pomislila, da bo minilo samo od sebe, da imam le nizek pritisk, kar sem ga tudi sicer v življenju vedno imela. Pa ni minilo.
Počasi mi je postalo jasno, da je vzrok temu hormonsko neravnovesje. Jajčniki so prenehali z delovanjem, menstruacije ni bilo več. Tedaj naj bi nastopila nadledvična žleza, ki prične nadomeščat vlogo jajčnikov. Vendar, če je izčrpana od dolgoletnega stresa, tega ne zmore storiti ali pa ne dovolj hitro. V tistem času sem pričela jemati sojine izaflovone. V lekarni jih imajo celo vrsto, pod različnimi komercialnimi imeni in po različnih cenah. Neverjetno, da mi je že po prvi tableti bistveno odleglo. Kot bi se prebudila iz dremeža. Jemala sem jih kakšen mesec, nato pa sem jih postopoma opustila. V tistem času sem veliko telovadila, intenzivne vadbe, kar ni pripomoglo k okrepitvi nadledvične žleze. Za njeno krepitev je boljši sprehod in nežne vaje za raztegovanje.
Po dveh ali treh mesecih se je telo hormonsko uravnotežilo, moja nadledvična žleza je postala močna ter me je lahko zalagala s potrebnimi hormoni. Megle v glavi ni bilo več.
Vročinski valovi
Ne spomnim se, da bi v vsem obdobju menopavze kdaj imela vročinski val. Morda na vrhuncu menopavze nekajkrat, če sem popila kavo preveč, sem se hipno oznojila. Kava namreč izčrpava nadledvično žlezo. Sicer pa ne. Moja mama je imela vročinske valove skoraj desetletje in pričakovala sem, da to čaka tudi mene. Pa ni bilo nič od tega. Spomnim se tudi, da je bila zelo utrujena. Kar bi lahko bilo podobni moji »megleni fazi«.
Skozi trnje v nebesa
Vrhunec menopavze je kot bi padle v trnje. Otepaš se ga in otepaš, pri tem pa si bolj in bolj krvav. Vendar je potrebno zlesti ven, pa čeprav smo že vse krvave in prebodene. Zunaj tega trnja nas čaka mirna in lepa livada, kot nebesa. Ne pretiravam, verjemite mi. Tako se vam bo po tisti bitki s trnjem zdelo življenje.
Obdobju od zadnje menstruacije naprej lahko rečem druga pomlad. Enako vidim pri prijateljicah in pritrdijo mi. Pomlad pomeni nove začetke, veselje, sproščenost, vse kar je lepega v življenju. Manj sekirancij, skrbi. Zaupanje, da bo vse, kot je prav. Ja, zaupanje življenju, da bo še prineslo lepe trenutke. Moji mlajši sorodniki mi večkrat rečejo, da sedaj žuriram več, kot sem kadar koli prej ter, da se imam fajn. Prav imajo.
Še več o avtorici prispevka boste našli tukaj in tukaj.